Naslovna tema / Napad na predsednico

Te dni je vroče, politiki so na dopustu, vrata parlamenta so zaprta, v Bovcu pa je potekal tradicionalni tabor podpornikov stranke SDS. Tudi politika potrebuje počitnice. A mrtvilo, to politično bonaco, sta stresla dva dogodka: prometna nesreča predsednice države in odločitev ustavnih sodnikov o dopustnosti referenduma. Na videz gre za popolnoma ločeni zgodbi, a v resnici nista. Predsedničina nesreča je postala izgovor za oster politični napad nanjo, odločitev ustavnega sodišča pa je pripeljala do nevarnih političnih napovedi, da bi politika lahko nehala upoštevati odločbe ustavnega sodišča. Obe zgodbi sta povezani z vprašanjem nadzora nad oblastjo, torej nad vlado Janeza Janše.

Nesreča Bodimo konkretni. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je bila v petek, 31. julija, na dopustu v hrvaški Istri, v družinski počitniški hiši v vasi Radini nekje med Umagom in Novigradom. Hišo je leta 2024 kupil predsedničin soprog Aleš Musar. Gre za manjšo vrstno hišo v naselju novogradenj, lično urejeno in z zasebnim bazenom. Tisti petkov večer je imela predsednica obveznosti, ob 18.30 naj bi prispela v Komendo, kjer je potekala prireditev v čast in slavo Tadeju Pogačarju. Iz Radinov se je odpravila ob 16.10. Kot se za varovano osebo spodobi, ni vozila sama. Predsedničin konvoj so sestavljala tri vozila, v prvem in zadnjem so bili policisti (varnostniki), v vmesnem, šlo je za kombi znamke Mercedes, pa so bile poleg predsednice še štiri osebe – voznik varnostnik, spremljevalna varnostnica in dve predsedničini prijateljici, prva je Urška Repovš, druga Viktorija Krivolucka. Po približno 50 minutah vožnje je predsednica doživela prometno nesrečo v avtocestnem predoru Kastelec. Okoliščine nesreče policija še preiskuje, a najverjetneje je prvo vozilo v koloni zmanjšalo hitrost, voznik kombija, ki je vozil tik za njim, takšna naj bi bila pravila vožnje pri varovanju pomembnih oseb, pa je trčil vanj, nato se je kombi odbil v steno predora. Tretji avtomobil v konvoju v nesreči ni bil udeležen. V njej so bile poškodovane tri osebe, voznik kombija, ki je pretrpel zlom ene izmed koščic v roki, Krivolucka in predsednica. Zaradi trka si je, kot je razvidno iz objavljene medicinske dokumentacije, predsednica zlomila desno ključnico, a brez večjega premika, to pomeni, da operacija ni bila potrebna. Zdravniki so poleg tega posumili, da je pri udarcu doživela lažji pretres možganov. Zato je čez noč ostala v izolski bolnišnici.

Kaj je resničen, dokazljiv greh Nataše Pirc Musar? Edina doslej jasno ugotovljena predsedničina napaka je, da ni bila pripeta z varnostnim pasom. Kar je za predsednico republike nedopustno.

Urad predsednice republike je – tudi zato, ker diagnoza ni bila postavljena takoj – šele v soboto dopoldne, torej naslednji dan ob 11. uri, s precej skopim sporočilom o dogodku obvestil javnost. Zapisal je, da se predsednica republike po prometni nesreči dobro počuti in da je odpuščena v domačo oskrbo. Dodatne podrobnosti so v javnost prišle šele v naslednjih dneh. Predsednica je tudi priznala, da ni bila pripeta z varnostnim pasom. Enako je bilo z drugo poškodovano potnico.

A vse to ni bilo dovolj, spletno občestvo je zahtevalo kri, deževala so novinarska vprašanja, pojavili so se dvomljivci. Ugibalo se je, da predsednica sploh ni bila poškodovana, da so bile v avtomobilu druge osebe, da so bili sedeži med vožnjo obrnjeni v napačno smer, da se je v kombiju popivalo in žuriralo, da zgodba o nesreči zakriva nekaj še hujšega … Zakaj mora javnost izvedeti te podrobnosti? Zakaj je predsednica po nekaj dneh objavila še celoten bolnišnični odpustni list, na katerem poleg opisa poškodbe preberemo še, katera zdravila jemlje, v kakšnem stanju je njena hrbtenica, koliko ima levkocitov, kaj je s koncentracijo glukoze v njeni krvi? Kaj je torej predsednica – vrhunska pravnica, ki je nekoč opravljala tudi funkcijo informacijske pooblaščenke – sploh želela doseči z razkritjem tako zasebnih podatkov? Vse, kar zanima javnost, seveda ni v javnem interesu.

Špekulacije

Odgovor je preprost. Po nesreči so se v javnosti – za marsikaj od tega je bil gotovo kriv vročinski val – začele širiti špekulacije. Predsednica je želela, kot je kasneje zapisala, ustaviti »cunami dezinformacij«. A bilo je prepozno, objava dokumentacije ga ni ustavila. Vse skupaj se je osredotočilo na Viktorijo Krivolucko, potnico, ki je bila v nesreči poškodovana. Krivolucka, ki prihaja iz Rusije, že desetletja živi v Sloveniji. Leta 2007 je kot voznica povzročila prometno nesrečo s smrtnim izidom, zaradi katere je prestala tudi zaporno kazen. Krivolucka je predsedničina dobra prijateljica, hkrati poslovno sodeluje s podjetji predsedničinega moža in je odlična igralka bovlinga. Prav pri bovlingu naj bi bila pred skoraj 20 leti spoznala predsednico. Postali sta neločljivi. Skupaj sta še leta 2023, ko je Nataša Pirc Musar že opravljala funkcijo predsednice republike, v kategoriji

ženskih dvojic osvojili naslov državnih prvakinj.

Krivolucka ima dvojno državljanstvo, slovenskega je dobila leta 2016 po postopku izredne naturalizacije. Razlog uradno ni znan, po vsej verjetnosti pa je bilo vse skupaj povezano s športom. Na Mediteranskem prvenstvu v bovlingu je bila leta 2017 članica slovenske reprezentance (v ekipi je bila tudi predsednica), za Slovenijo pa je na mednarodnih tekmovanjih nastopila še nekajkrat. Sicer je računovodkinja, to službo je opravljala v Odvetniški družbi Pirc Musar & partnerji. Je tudi 49-odstotna solastnica in prokuristka podjetja Net pro shop, katerega direktor je Musar. Hkrati je prokuristka družbe Ruska dača. Danes je kot računovodkinja zaposlena pri Zvezi svobodnih

sindikatov Slovenije. S predsednico poslovno ne sodeluje več, ostaja pa poslovno povezana z družbami Aleša Musarja.

Osnovni namen govoric je, da v javnosti zasejejo dvom. Napadi na predsednico niso le napadi na njeno verodostojnost,  pač pa so tudi napadi na politiko, ki jo zagovarja, na politiko svobodomiselnosti in odprtosti.

In kaj je pri vsem tem spornega? V resnici nič usodnega, a že to, da ima poškodovana sopotnica rusko državljanstvo, je povzročilo vihar. Razširilo se je prepričanje, da so posamezniki, ki so povezani z Rusijo, sumljivi. Kdo ve, so kričala družbena omrežja, morda pa Krivolucka ni samo predsedničina prijateljica, ampak sodeluje tudi z ruskim veleposlaništvom? Mogoče je izšolana, speča agentka? Nemara predsednica to ve in Vladimirju Putinu prek nje pošilja tajne informacije o načrtih zveze Nato? Domišljija zarotnikov ne pozna meja. Dejstvo, da so Krivolucko varnostno preverili in da v Sloveniji živi že vsaj 20 let, je postalo nepomembno. Tudi to, da predsednica v svojih javnih nastopih jasno podpira Ukrajino, špekulacij ni ustavilo. Prometna nesreča naj bi bila skratka razkrila, da obstaja utemeljen sum, da predsednica škodi interesom Slovenije in sodeluje z Rusi.

Ustavimo konje. Kaj je torej resničen, dokazljiv greh Nataše Pirc Musar? Edina doslej jasno ugotovljena predsedničina napaka je, da ni bila pripeta z varnostnim pasom. Kar je za predsednico republike nedopustno, nedopustno je tudi, da so ji, gre za varovano osebo, varnostniki to kršitev dopustili. Vse drugo so nedokazane špekulacije, ki pa imajo kljub absurdnosti politične posledice. In dvojno državljanstvo? Tudi to v resnici ni nič posebnega. Andrej Bajuk je bil državljan Argentine in Slovenije, preden je postal predsednik slovenske vlade. Dvojno državljanstvo ima še kopica športnikov in umetnikov pa posamezniki, ki so se rodili v mešanih zakonih, izseljenci in še kdo, denimo znanstvenik in nobelovec Duncan Haldane ali pa nekdanja ministrica Angelika Mlinar.

Ustavna obtožba

Peter Jambrek je ustavni pravnik. V devetdesetih letih je bil predsednik ustavnega sodišča, kasneje minister za notranje zadeve in predsednik Zbora za republiko. Sodi v krog osamosvojiteljev, sodeloval je pri 57. številki Nove revije, pa tudi pri pisanju osnutkov slovenske ustave. Je zanimiv človek, gotovo je pravni strokovnjak, hkrati pa je vedno vedel, kam piha veter. Tako je pred zlomom jugoslovanskega socializma vodil partijske raziskovalne projekte in razpravljal o smereh razvoja države in prava v socialistični samoupravni družbi. Nato je tik pred zdajci pristopil k Demosu. Postal je podpornik Janeza Janše, se »po naključju znašel« na demonstracijah njemu v podporo v času Depale vasi, nato pa se je njun odnos ohladil. Pred ducatom let je v intervjuju za Mladino dejal, da bi bilo »za slovensko politiko dobro, če bi se Janša začel ukvarjati s čim drugim, še posebej za tisti njen del, ki želi nadaljevati izročila slovenske pomladi«.

A zdaj je doživel še eno politično preobrazbo. Maja letos je »njegov« desni gremij Katedrala Svobode podprl nastajajočo Janševo vlado, Golobovo predvolilno izjavo o »veleizdaji« zaradi afere Black Cube pa so Jambrek in njegovi sopotniki razumeli kot »nevarno za ustavni red«. Jambrek se ima za liberalca, nekoč so ga klicali »Mefisto slovenske desnice«, v zadnjih desetletjih je s politično podporo ustanovil majhen imperij zasebnih visokošolskih zavodov.

Zapis o njem je pomemben za boljše razumevanje dogajanja v slovenski politiki. Peter Jambrek je namreč tisti ustavni pravnik, ki naj bi po poročanju TV Slovenija pripravljal zasnovo ustavne obtožbe zoper predsednico republike. Kasneje je kategorično zanikal, da jo piše, a je medijem vseeno poslal svoje pravne pomisleke in presojo posledic predsedničine nesreče.

Kakšna so torej mnenja tega ustavnega pravnika? Po njegovem prijateljsko druženje predsednice Nataše Pirc Musar »z državljani države, ki hudo krši mednarodno pravo in zunanjepolitične zaveze EU, za katere obstaja utemeljen sum, da so dokazljivo povezani z interesi te tuje države,« kaže na sum morebitne kršitve predsedničinega ustavnega položaja. Ustavni členi, ki jih je Jambrek navedel v izjavi – in ki naj bi jih bila predsednica z druženjem s Krivolucko kršila – so povezani z njeno vlogo vrhovne poveljnice oboroženih sil, z njeno prisego, da bo delovala za blaginjo Slovenije, in z ustavnim določilom o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije in poklica. »Predvsem se zastavlja ustavnopravno vprašanje suma izkazanega nacionalnovarnostnega in obveščevalnega tveganja, na katero opozarjajo okoliščine tega dogodka,« je na koncu obvestila za medije zapisal Jambrek in dodal, da je »avtomobilska nesreča gospe predsednice njena precejšnja smola in hkrati za državljane nepričakovana sreča«. Na dan naj bi skratka prišel »kup zanimivih informacij, ki sodijo v okvir vrste ustavnih določb in vrednot«. Denimo tistih o predsedničinem spoštovanju ustavnega reda.

Očitek o vladavini neizvoljenih ni slovenska posebnost,  temveč pogosto spremlja frustracijo političnih akterjev,  ko jim različne nadzorne institucije preprečijo, da bi uveljavili neko politiko.

Slovenski pravni red predvideva, da lahko predlog za uvedbo postopka ustavne obtožbe, slovenski impeachment zoper predsednika republike, vloži 30 poslancev in poslank, v obtožbi pa morajo biti predstavljena konkretna dejanja hujših zakonskih kršitev pri opravljanju funkcije. Če je predlog sprejet – na glasovanju ga potrdi večina poslancev – se sklep pošlje na ustavno sodišče, to pa potem z dvotretjinsko večino ustavnih sodnikov odloča o morebitnem odvzemu predsedniške funkcije.

Ustavna obtožba je resen institut demokracije, povezana je s protipravnim ravnanjem nosilcev funkcij in s prekoračenjem pooblastil. V državnem zboru je bila zoper predsednika republike vložena samo enkrat. Leta 2010 je skupino poslancev s prvopodpisanim Jožetom Tankom (SDS) zmotilo državno odlikovanje, ki ga je dobil Tomaž Ertl, nekdanji šef SDV in republiški sekretar za notranje zadeve. Odlikovanje mu je izročil tedanji predsednik Danilo Türk, razlog zanj pa je bila Ertlova vloga v policijski akciji Sever, ki je preprečila prihod srbskih demonstrantov v Slovenijo. Predlog o odstranitvi Türka se ni prebil niti do ustavnega sodišča, v parlamentu ga je podprlo le 32 poslancev.

Vrnimo se k Nataši Pirc Musar, k namigom o ustavni obtožbi. »Ne vidim nobene resne podlage za obtožbo, ki bi temeljila na prisotnosti tuje državljanke v vozilu, saj gre za osebo, ki ima tudi slovensko državljanstvo in je bila varnostno preverjena,« o tem pravi nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič. »Poleg tega je predsednica republike med tistimi, ki vsestransko podpirajo Ukrajino pri obrambi pred rusko agresijo. Če ne bi bilo tako, ji Janez Janša ne bi med prvimi zaželel hitrega okrevanja.«

Ustavna kriza

Trenutno še ni jasno, ali bo ustavna obtožba resnično vložena, na koncu bosta o tem odločala stranka SDS in Janez Janša. A že javni govor o njej namiguje, da bi lahko predsednica republike ravnala protipravno.

To je glavni namen tovrstnih govoric. V javnosti želijo zasejati dvom. Četudi se s predsednico obračunava osebno – pri tem je prizadeta tudi njena prijateljica – glavni cilj kampanje ni Nataša Pirc Musar ali morebitne izredne predsedniške volitve. Glavni cilj je razgraditi verodostojnosti politike, ki jo zagovarja predsednica. Ta vključuje njeno zavzemanje za delitev oblasti, za neodvisnost mehanizmov nadzora, za ustavne omejitve političnih akterjev in dosledno spoštovanje človekovih pravic. Njena podpora Palestincem in Palestini, njene besede o genocidu v Gazi, njene zahteve o preiskovanju afere Black Cube niso bile spregledane.

Predsednica republike nima veliko politične moči, a ker je neposredno izvoljena funkcionarka, imajo njene besede v javnosti precejšen vpliv. Zato je tudi moteča. Vladata nam oblast in politična koalicija, ki si želita, kot je že davno dejal France Bučar, podrediti vse družbene podsisteme. Oblast, ki ne prizanaša kritikom, kar je lepo pokazal čas kovidne krize. Oblast, ki si želi čim manj nadzora. Žrtev tovrstne politike ni le predsednica republike ali kritični umetniki, žrtve so tudi javni in drugi mediji, žrtev te politike so ustavni sodniki in ustavno sodišče.

Zadnji napadi na ustavno sodišče imajo predigro. Znane so Janševe teze o tem, da v Sloveniji vlada »krivosodje« in da oblast ni v rokah ljudstva, pač pa je v rokah »neizvoljenih«. Natančno zaradi takšnega prepričanja je Janša letos v predvolilnih nastopih rad uporabljal besedno zvezo »ustavna večina razuma«, ki naj bi po volitvah premagala tisto drugo, neustavno in nerazumno stran.

V slovenski ustavni ureditvi je ustavno sodišče zadnji varuh človekovih pravic. Le to sodišče lahko zaradi neskladja z ustavo razveljavi sprejeti zakon. In le ustavno sodišče lahko v postopku ustavne pritožbe zaradi kršitve človekovih pravic razveljavi sodno odločbo in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje. Ustavno sodišče naj bi bilo izrazito strokoven organ, četudi imajo sodniki lastna politična prepričanja in vrednote – kot jih ima vsak izmed nas.

Sestava ustavnega sodišča se je v zadnjih letih spremenila. Poslanci prejšnjega sklica državnega zbora so izvolili kar šest novih ustavnih sodnikov, od »stare posadke« so ostali samo še trije. Poslanci SDS so v času prejšnje vlade predlaganim kandidatom javno nasprotovali, pri izvolitvi zadnjih treh ustavnih sodnikov pa so glasovanje obstruirali. Do pomladi 2030, ko naj bi se iztekel mandat sedanje posadke državnega zbora, bodo poslanci izvolili le dva ustavna sodnika.

Če torej sprejmemo politikantsko tezo, da so ustavni sodniki strankarsko opredeljeni, da odločajo po strankarskih preferencah in ne po strokovnem razmisleku, ni težko razumeti frustracij, ki jih širijo Janez Janša in njegovi podporniki. Tako je Janša septembra 2025 ob imenovanju Nine Betetto in Primoža Gorkiča za ustavna sodnika zapisal, da Slovenija nima več pravega ustavnega sodišča, »ampak KPS krožek na Beethovnovi«. Ustavno sodišče naj bi se skratka spremenilo v »irelevanten marksistični krožek«. Kritiko je okrepil po nedavni odločitvi ustavnega sodišča, ki je po letih blokade presodilo, da zakon o RTV ustavno ni sporen. Na zboru strankinih privržencev v Bovcu je dejal, da lahko »vsebino ustavne odločbe razumemo tako, da je nad oblastjo ljudstva oblast neizvoljenih«.

Ko je ustavno sodišče prejšnji teden objavilo odločbo, s katero je omogočilo zbiranje podpisov za razpis referenduma o interventnem zakonu, se je oglasil še Janšev poslanec Žan Mahnič. Najprej je grobo dejal, da so ustavni sodniki »bedaki«, nato pa dodal, »da ustavno sodišče ni več varuh pravne države«, in napovedal, da bo potreben razmislek, »v kakšni meri, če sploh, odločitve ustavnega sodišča še upoštevati, ker ne opravlja več svoje ustavne funkcije, ampak je postalo politični podaljšek radikalne levice«. Pomislimo za hip, kaj to pomeni. Pomemben član vladne koalicije se javno sprašuje, zakaj bi vladajoči sploh poslušali ustavno sodišče. Če bi se to zgodilo, če se poslanska večina namenoma in sistematično ne bi menila za odločbe ustavnega sodišča, bi to v državi povzročilo ustavno krizo.

Profesor na ljubljanski pravni fakulteti Samo Bardutzky je zaradi takšnih besed resno zaskrbljen, a jih razume v širšem kontekstu. »Očitek o vladavini neizvoljenih ni slovenska posebnost, temveč pogosto spremlja frustracijo političnih akterjev, ko jim različne nadzorne institucije na podlagi vnaprej določenih pravnih pravil preprečijo, da bi uveljavili neko politiko.« Slovenska ustavna ureditev je zasnovana na načelu delitve oblasti in za demokratično odločitev ne more šteti samo tista, ki jo je sprejel zmagovalec na volitvah, temveč mora biti ta odločitev v skladu s pravili, ki vsebinsko sodoločajo in omejujejo odločitve parlamenta in vlade. »Spoštovanje teh pravil pa je zaupano “neizvoljenim”, torej od politike odmaknjenim in neodvisnim. To ni njihova “vladavina”, temveč nadzor nad vladajočimi, ki ga opravljajo v korist posameznikov, državljanov, da ne bi ti postali žrtve zlorabe oblasti.« Zapisano ne pomeni, da so kritike odločitev ustavnega sodišča nedostojne. Bardutzky tako poudarja, da je takšna kritika »nadvse zaželena, a le če je racionalna in argumentirana. Tovrstna kritika lahko ustavno sodišče motivira, da svoje odločitve gradi na uveljavljeni praksi in s tem tudi vsem nam, subjektom pravnega sistema, zagotavlja, da bodo pravila ustavnopravne igre jasna.« In še: »Metode odločanja ustavnega sodišča so pravne, ne pa politične, tako da se je treba tudi pri artikuliranju racionalne kritike ustavnosodnih odločb malo bolj potruditi. Zatekanje k zmerjanju, diskreditacijam ad personam in grožnjam verjetno kaže, da stvarnih in racionalnih argumentov ni bilo kaj dosti. V tej luči gre spremljati in zavrniti tudi pozive o tem, da odločb ustavnega sodišča ne bi bilo več treba spoštovati – kot da bi bile spočete v odsotnosti kakršnekoli resne ustavnopravne argumentacije.«

Kuhana žaba

Besede Žana Mahniča bi lahko razumeli le kot provokacijo, češ takšen pač je. Povsem enako bi lahko kot provokacijo razumeli besede Petra Jambreka. Ne samo tiste o morebitnih neustavnih dejanjih predsednice republike, pač pa tudi tiste, ki jih je na začetku poletja, 6. junija, izrekel v oddaji Beremo na Nova24TV, kasneje pa je ta intervju povzela strankarska Demokracija. »Marsikdo že danes govori, da nimamo več ustavnega sodišča, ker ne opravlja več vloge temeljnega reševalca ustavnih konfliktov v družbi,« je dejal Jambrek in se vprašal, kaj narediti. »Boš z bicikli obkrožil zgradbo sodišča, jo obmetaval z granitnimi kockami, prenehal dajati državni denar za njegovo delovanje? Ne. Poveš jim, da so irelevantni, brezpredmetni, jih ignoriraš. Takšna usoda se sedanji sestavi ustavnega sodišča lahko zgodi, če bo nadaljevala s takšno ustavno nelegitimno dejavnostjo. Ki je očitno levo obremenjena in pristranska.« Vse to je izrekel človek, ki je – po trditvah sopotnikov – v času predsedovanja ustavnemu sodišču razvil tezo, da je nad tem sodiščem le »modro nebo«. Jambrek je res vedno rad hodil po robu, to se mu zdi intelektualno zanimivo, a njegova kritika delovanja ustavnega sodišča in predsednice republike je ustavno pobalinstvo. Ker pa je moder mož, bodo imele njegove besede gotovo politične posledice.

Demokracije umirajo počasi, iz dneva v dan.  Umirajo z vztrajnim slabljenjem demokratičnih institucij,  s smešenjem in razgradnjo mehanizmov nadzora,  s sistematično devalvacijo političnih norm,  z manihejskim govorom o prvorazrednih in drugorazrednih.

Kako že se je v Sloveniji začel proces demokratizacije? Z bojem za svobodo, svobodo misli, svobodo slovenskega jezika, svobodo izbire. Oblast se je vtikala v to, kar so ljudje počeli, v njihova osebna prepričanja, v njihovo razmišljanje, v družinsko življenje. Nekateri ljudje so bili nadzirani, drugi preganjani, ker naj bi škodili ustavni ureditvi države. Jeseni 1987 je bil denimo odpovedan gejevski in lezbični festival Magnus, saj se je oblast zbala za javno zdravje. A v resnici je bila prepoved festivala prepoved svobode. Omejevanje možnosti, da si vsak človek izbere svojo pot.

Danes, toliko let kasneje, opazujemo podoben politični refleks – oblast si želi več nadzora in moči. Napadi na predsednico tako niso le napadi na njeno verodostojnost, pač pa so tudi napadi na politiko, ki jo zagovarja, na politiko svobodomiselnosti in odprtosti. Podobno je z napadi na ustavno sodišče. Ustavni sodniki so v zadnji odločbi dali prednost volivcem pred voljo koalicijske večine, zato so postali »bedaki«, katerih odločitev ni treba upoštevati. Podobna logika se skriva tudi za spornim zakonom o parlamentarni preiskavi.

Demokracije umirajo počasi, iz dneva v dan. Umirajo z vztrajnim slabljenjem demokratičnih institucij, s smešenjem in razgradnjo mehanizmov nadzora, s sistematično devalvacijo političnih norm, z manihejskim govorom o prvorazrednih in drugorazrednih, o izvoljenih in neizvoljenih, o nas in tistih drugih. Kot kuhana žaba smo – demokracija je v Sloveniji ogrožena, mi pa se delamo, da je vse to le običajna politična igra.