V središču / Obračun s tujci se nadaljuje

Tudi v času parlamentarnih in siceršnjih počitnic vlada dela, opravlja nujne in prednostne naloge, med katere očitno sodi obračun z neželenimi tujci – predvsem državljani tretjih držav, ki prihajajo iz držav nekdanje Jugoslavije in držav jugovzhodne Azije in pri nas opravljajo najtežja in najslabše plačana dela. Koalicija je deseti dan po imenovanju vlade Janeza Janše izglasovala odvzem volilne pravice na lokalnih volitvah državljanom tretjih držav, zdaj sledi onemogočanje združevanja družine, brezplačne tečaje in izpite iz slovenskega jezika pa nadomeščajo plačljivi.

Državni zbor je 15. junija s spremembo zakona o lokalnih volitvah tujcem iz tretjih držav s stalnim prebivališčem v Sloveniji odvzel pravico voliti na občinskih volitvah. Zdaj bodo ti tujci – predvsem tuji delavci in pa tujci z začasnim statusom begunca – ostali še brez nekaterih drugih pravic. Govorimo o tujcih, ki niso državljani držav članic EU in prihajajo predvsem iz BiH, Srbije, s Kosova in po novem tudi iz držav jugovzhodne Azije, kot so Bangladeš, Indija, Filipini … Poleg tega je bilo zanje doslej na najosnovnejši ravni znanja slovenskega jezika vsaj omejeno število ur učenja slovenščine brezplačno, po novem bo država krila le še 60 odstotkov, preostalo slabo polovico bodo morali tujci plačati sami. Doslej so lahko vložili prošnjo za združitev z družino po letu zakonitega bivanja v Sloveniji, po novem bodo to lahko storili šele po treh letih.

Kateri (visokokvalificirani) delavec se bo odločil za selitev v Slovenijo, če bo to pomenilo, da družine ne bo videl štiri leta?

Politične stranke z desnice na čelu s SDS, ki so zadnja leta politične točke nabirale tudi s kritiko prepočasnih in nasploh nezadostnih ukrepov za integracijo oziroma vključevanje tujih delavcev v slovensko družbo, zdaj ta proces le še otežujejo ali celo onemogočajo. Odvzem volilne pravice je jasno sporočilo tem tujcem, da niso polnopravni člani družbe, da nimajo pravice do soodločanja, ki je eden od osnovnih pogojev vključenosti, in da nasploh niso enakopravni prebivalci te države. Podaljšanje čakanja na združitev družine z enega leta na tri je podobno sporočilo, saj je neločljiv del vključitve posameznika v družbo, da lahko v neki državi zaživi družinsko življenje. Nadomestitev brezplačnih tečajev slovenščine s plačljivimi pa pomeni neposredno oteževanje prvega in bistvenega koraka pri vključevanju v družbo – poznavanja in znanja novega jezika.

Razsute družine Dejansko bo čakanje teh ljudi na združitev družine še precej daljše od treh let. Za tuje delavce verjetneje bolj štiri leta, saj je k trem letom čakanja treba prišteti trajanje postopka po vložitvi prošnje za združitev družine in tudi same izvedbe. Begunci pa bodo še na slabšem. Tri leta bodo po novem na združitev družine morali čakati tudi begunci z začasno, tako imenovano subsidiarno zaščito. K

temu je treba prišteti še čas do pridobitve tega statusa, ki se navadno šteje prej v letih kot v mesecih. Realnost tujcev v Sloveniji torej ne bo triletno, pač pa štiri- ali pa petletno čakanje na združitev družine. Poleg tega je sistem zares krivičen že zdaj. Druga odrasla oseba, navadno ženska, ki se (včasih tudi z otrokom ali otroki) po letih čakanja združi s partnerjem, ima le leto dni časa, da se nauči slovenščine na najosnovnejši ravni. Če ji to ne uspe, ji grozi deportacija v domovino, njen partner in njuni morebitni otroci pa lahko ostanejo v Sloveniji.

Kot opozarja Katja Utroša iz Kulturnega društva Gmajna, vlada ves čas ponavlja, da si želi pridobivati tujo visokokvalificirano delovno silo, pri čemer je med najglasnejšimi Anže Logar, predsednik Demokratov. »Tovrstno delovno silo tudi res potrebujemo. A s takšnimi ukrepi naša država ne bo konkurenčna in bodo ti delavci raje šli drugam. Kateri visokokvalificirani delavec bo prišel k nam, če se več kot tri leta ne bo mogel združiti z družino? Recimo, da ima ta delavec štiri leta starega otroka, ko odide od doma. Z njim bo združen šele, ko bo otrok star že krepko več kot sedem ali osem let, to pa pomeni, da bo delavec zamudil pol življenja svojega lastnega otroka. Kdo bi sprejel take pogoje dela? To ni ne razvojno in ne konkurenčno,« pravi Katja Utroša.

Varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek pa poudarja, da bi predvideni daljši rok za združitev družine »lahko bil v neskladju s pravom EU in standardi varstva človekovih pravic, ki izhajajo tudi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice«. Dodaja, da evropska direktiva o pravici do združitve družine določa, »da lahko država članica od osebe, ki želi združitev družine, zahteva največ dve leti zakonitega prebivanja na svojem ozemlju, preden se tej osebi lahko pridružijo družinski člani«.

Samoplačniški tečaji slovenščine Kar se oteževanja učenja slovenščine tiče, na notranjem ministrstvu, ki ga vodi odvetnik Franci Matoz, celo v predlogu zakona pišejo, da to počno v dobro tujcev. Sicer res zapišejo, da bodo breme jezikovnih tečajev deloma prevalili na tujce tudi zato, da bi nekaj prihranili, a predvsem zato, da bi »povečali odgovornosti tujca do redne udeležbe v navedenih programih«. Če bodo torej tujci morali sami kriti slabo polovico stroška, bodo redneje in vestneje obiskovali tečaje slovenščine, trdijo na notranjem ministrstvu.

Vlada otežuje vključevanje tujcev v družbo, čeprav je ta proces predvsem v interesu družbe, torej večinskega prebivalstva, volivk in volivcev.

Katja Utroša pojasnjuje, da glavna težava ni toliko, da tujci ne bi hoteli obiskovati jezikovnih tečajev, ampak da jim to pogosto otežujejo delovne in družinske obveznosti. Poleg tega »obstajajo velike razlike v kakovosti teh tečajev, zaradi česar so potem slabši tečaji tudi slabše obiskani, saj tujci hitro ugotovijo, da od tečaja ne bodo odnesli veliko. Dejansko pa je največja težava majhno število ur učenja jezika. Slovenija je doslej ponujala le 180 brezplačnih ur, po novem pa bodo še te plačljive. Sploh osebe, ki ne prihajajo iz slovansko govorečega okolja, potrebujejo bistveno več ur, kar države večinoma tudi omogočajo. Nemčija ponuja integracijski tečaj, katerega jezikovni del obsega od 600 do 900 ur.« Varuhinja Simona Drenik Bavdek k temu dodaja, da čeprav evropsko pravo ne zahteva, da bi bili jezikovni tečaji brezplačni, pri tem države članice tudi nimajo neomejene diskrecije – država namreč ne sme določiti pristojbin in stroškov, ki bi bili pretirani. Povedano preprosteje, strošek jezikovnih tečajev ne sme biti tolikšen, da ovira uresničevanje pravic, ki jih tujec ima in med katere navsezadnje spada tudi združitev družine. Ta je seveda mogoča le, če lahko tujec izkaže znatna finančna sredstva za preživljanje družinskih članov.

Poleg tega je zmotno že prepričanje o vključevanju tujcev v slovensko družbo, ki veje iz obrazložitev novosti. Integracija tujcev v družbo se predstavlja kot dobra volja države, ki za tu živeče ljudi pomeni neki strošek. A ni tako. Integracijskih ukrepov ne potrebujejo toliko tujci, kot jih potrebuje večinsko prebivalstvo in s tem država. Vključevanje prišlekov v neko družbo dejansko pomeni, da se novi prebivalci prilagodijo novemu življenju in okolju in s tem postanejo bolj sprejemljivi in manj moteči za večinsko prebivalstvo. Ko ljudje na ulici in politiki na govorniških odrih opisujejo, kaj si predstavljajo pod vključevanjem tujcev oziroma integracijo, dejansko govorijo o asimilaciji, popolni prilagoditvi in podreditvi novi družbi. Proračunska sredstva za vključevanje tujcev tako niso nekakšno darilo države tujcem, pač pa nujni vložek države za potrebe ohranjanja »svojega načina življenja«, česar imajo najbolj polna usta prav politične stranke z desnice.

Četrta vlada Janeza Janše je mandat šele začela in zelo verjetno bodo sledili dodatni protitujski ukrepi – recimo odvzem socialnih pravic na čelu s socialno pomočjo in otroškim dodatkom. Bistvena koalicijska partnerica Resnica ima to zavezo zapisano kar v programu.