Intervju / »Generacija Z je manj spolno aktivna od starejših generacij«

Anamarija Šiša (rojena leta 1991 na Reki) je doktorica znanosti na področju medijskih študijev. Pedagoško in raziskovalno delo opravlja pod okriljem Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. V raziskovalnem delu se osredotoča na digitalno intimnost s poudarkom na tehnologijah sodobnega zmenkovanja. V pogovoru za Mladino je med drugim spregovorila o evoluciji aplikacij za zmenke, njihovi vlogi v sodobnih intimnih odnosih, o algoritmih, ki krojijo naš izbor potencialnih partnerjev in partneric, o igrifikaciji zmenkovanja in zahrbtnih pasteh neskončne izbire.

Kako je potekala evolucija aplikacij za zmenke?

Tehnološko posredovano iskanje potencialnih partnerjev in partneric je precej starejše od spleta. Že osebni oglasi v časopisih so temeljili na ideji, da je intimnost in partnerstvo mogoče najti s pomočjo medijev, zametke digitalnega posredništva pa najdemo že v šestdesetih letih 20. stoletja, v času prvih računalnikov. V devetdesetih letih so se pojavila prva spletna mesta za zmenke, med katerimi je bil najbolj priljubljen Match.com. Za njim stoji podjetje Match Group, ki ima danes v lasti Tinder in številne druge aplikacije za zmenke. Z razvojem mobilnih tehnologij so se pojavile aplikacije, ki ljudi povezujejo tudi na podlagi geolokacije. Prva je bila Grindr, namenjena predvsem moškim, ki iščejo moške, kmalu zatem pa se je pojavil Tinder, usmerjen predvsem v heteroseksualne uporabnike. To sosledje ni naključno. Marginalizirane skupnosti so bile od nekdaj zelo iznajdljive pri vzpostavljanju prostorov, kjer se lahko varno spoznavajo s potencialnimi partnerji in partnericami, ter tudi pri osmišljanju načinov, kako se prepoznati v širši skupnosti. Morale so si izboriti svoj prostor zunaj prevladujoče heteronormativne ideologije.

Korporacija Match Group ima torej monopol nad trgom digitalnega zmenkovanja. Ali to pomeni, da vse njene aplikacije ponujajo bolj ali manj isto storitev? Sploh lahko govorimo o pravih alternativah?

Težko go vorimo o popolne m monopolu, gotovo pa o močni koncentraciji trga. Vse aplikacije podjetja Match Group ponujajo storitev posredovanja med potencialni partnerji in partnericami, a nekatere so namenjene specifičnim skupinam, denimo temnopoltim, druge pa specifičnim trgom, recimo francosko ali korejsko govorečim uporabnikom. Aplikacija Hinge se oglašuje kot aplikacija za iskanje dolgoročnega monogamnega razmerja oziroma kot aplikacija, ustvarjena zato, da jo po uspešni sklenitvi zveze izbrišemo s telefona. Tinder je na trgu prevzel vodstvo, saj ni omejen na eno skupino ali obliko odnosa. Namenjen je »vsem«, pa naj iščejo seksualna ali resnejša romantična razmerja. Na trgu so sicer tudi aplikacije, ki niso v lasti podjetja Match Group. Največji tekmec Tinderju je Bumble, ki se oglašuje kot feministična aplikacija, na kateri ženske naredijo prvi korak. Njegova ustanoviteljica Whitney Wolf je bila prej zaposlena pri Tinderju in se je po svoji izkušnji spolnega nadlegovanja na delovnem mestu odločila razviti svojo platformo.

Hinge je torej alternativa Tinderju prav zato, ker je usmerjen v sklepanje dolgotrajnih monogamnih zvez. Je torej idealen uporabnik Tinderja nekdo, ki nima sreče pri iskanju življenjskega partnerja in se zato vedno znova vrača v aplikacijo?

Raziskave kažejo, da so motivacije za uporabo aplikacij za zmenke zelo različne. Nekateri iščejo dolgotrajno monogamno razmerje, drugi nezavezujoče spolne odnose, pa naj bo to »one-night stand« ali neko dlje trajajoče razmerje, ki temelji zgolj na spolnosti. Nekateri aplikacije za zmenke uporabljajo za iskanje prijateljev ali za sklepanje platonskih razmerij. Številnim uporabnikom zadošča že krepitev ega, ki jo dobijo prek potrditve, da so nekomu všeč. Velika motivacija je tudi zabava: uporabniki in uporabnice pogosto rečejo, da Tinder dojemajo kot igro. Tinder poskuša nagovoriti vse te različne potrebe, saj je zanj ključno, da se veliko uporabnikov nenehno vrača k uporabi njegovih storitev in da zanje postane nepogrešljivo orodje v procesu zmenkovanja. Prav zaradi tega so za njegovo tržno strategijo pomembne zgodbe o uspehu, torej tudi zgodbe o srečno zaljubljenih, celo poročenih parih, ki so se spoznali na Tinderju.

Nekateri na aplikacijah iščejo dolgotrajno monogamno razmerje, drugi nezavezujoče spolne odnose, tretji jih uporabljajo za iskanje prijateljev. Številnim uporabnikom zadošča že krepitev ega, ki jo dobijo prek potrditve, da so nekomu všeč.

So te zgodbe torej predvsem zavajajoče marketinško orodje?

Zgodbe o zadovoljnih upor abnikih in uporabnicah so lahko marketinško orodje, težko pa bi govorila o zavajanju. Okoli petina prebivalcev in prebivalk Združenih držav Amerike, mlajših od 30 let, je leta 2019 poročala, da je v zvezi z osebo, ki so jo spoznali na platformi za zmenkovanje. Valuta, ki jo takšne platforme najbolj cenijo, je vsekakor pozornost uporabnikov oziroma aktivna uporaba aplikacij za zmenke. Zato si prizadevajo, da bi postale samoumevno orodje za samske. Sočasno po pandemiji covida opažamo trend upada aktivnih uporabnikov aplikacij za zmenke, in to v vseh starostnih skupinah.

Kako si pojasnjujete ta upad?

V letih 2020 in 2021 je prišlo do naglega kolektivnega premika v digitalno, ki je bil zunaj našega nadzora: preprosto nismo imeli druge izbire. Takrat je uporaba platform za zmenkovanje, ki je bila že prej v porastu, dosegla vrhunec. V letu 2020 je Tinder podiral rekorde, zabeležil je tudi do tri milijarde »svajpov« na dan, leta 2023 pa je dosegel vrhunec v številu uporabnikov. Po koncu pandemije, ko smo lahko končno zapustili svoja stanovanja in nadaljevali življenje, je začelo prihajati do upada uporabnikov aplikacij za zmenke. Nekateri posamezniki in posameznice iščejo stik v živo, zmenke na štiri oči brez posredništva, tako smo v tem času opazovali tudi porast organiziranih dogodkov, namenjenih povezovanju samskih na podlagi skupnih interesov. Skratka, tisti, ki so pospešeno rabo digitalnih storitev v času karantene čutili kot prisilo, so se po pandemiji od teh poskušali oddaljiti. Podobno lahko opazujemo tudi pri množičnem trendu digitalne detoksikacije, torej umiku od tehnologije in vzpostavljanju samonadzora nad uporabo digitalnih tehnologij.

Kaj pa nam o tem upadu pove demografija? Zadnja leta se veliko govori o tem, da je generacija Z bistveno manj zainteresirana za spolnost. Se te ugotovitve odražajo tudi v demografiji uporabnikov Tinderja?

Generacija Z je manj spolno aktivna od starejših generacij, ampak interes za spolnost kljub temu obstaja. Ne smemo enačiti manj spolne aktivnosti z manj zanimanja za intimnost. Ta upad je delno posledica dejstva, da mladi v primerjavi s starejšimi generacijami kasneje vstopajo v monogamna partnerska razmerja in jih tudi ne dojemajo kot nujna. Delno pa lahko govorimo o novi definiciji intimnosti, saj se ta vse bolj vzpostavlja v digitalnem prostoru, digitalna spolnost je v nekaterih delih populacije razumljena kot bolj varna in intimna. Generacija Z posledično še vedno pomeni ciljno občinstvo Tinderja in podobnih mobilnih aplikacij za zmenke. Štirideset odstotkov vseh uporabnikov Tinderja je namreč starih med 18 in 25 let.

Kakšno je razmerje med moškimi in ženskami na Tinderju? Ali drži, da imajo ženske na aplikacijah bistveno več izbire kot moški?

Upor abniko v je na Tinderju 73 odstotkov, uporabnic pa 27 odstotkov. Sočasno se to razmerje spreminja glede na državo. V Indiji je to zelo neuravnoteženo, tam je približno 75 odstotkov moških uporabnikov. V Evropi, recimo v Veliki Britaniji, je to razmerje bolj uravnoteženo, okoli 60 odstotkov moških in 40 žensk, na aplikaciji Hinge pa je celo več žensk kot moških.

Vseeno pa naj bi moški praviloma bolj pogosto »svajpali« v desno – torej izrazili zanimanje za potencialnega partnerja –, ženske pa naj bi bile izrazito bolj selektivne. Kako si to pojasnjujete?

To povezujem predvsem z vprašanjem varnosti. Moški praviloma pogosteje podrsajo v desno, nekateri uporabljajo tako imenovani shotgun pristop, kar pomeni, da v desno podrsajo vse profile, kasneje pa med ujemanji izberejo tiste, ki so jim všeč, in z njimi vzpostavijo stik.

Pravijo, da si s tem prihranijo čas, povečajo možnosti za uspeh in se zavarujejo pred razočaranjem. Ženske so pri izbiri veliko previdnejše in pogosteje podrsajo v levo, praviloma zato, da se zavarujejo pred tveganimi situacijami. Skoraj vse ženske, s katerimi sem se pogovarjala, so pri uporabi aplikacij za zmenke doživele bodisi nadlegovanje bodisi nasilje, zato je lahko zanje bolj selektivno izbiranje način samozaščite. Pri tem uporabljajo še druge varnostne mehanizme: osebo pred srečanjem poiščejo v spletnem brskalniku in družbenih omrežjih, preverijo njeno ime, fotografije, skupne prijatelje ali sledilce. Ko gredo na zmenke, s prijateljicami pogosto delijo svojo geolokacijo. Takšno vedenje je navadno povezano s slabimi izkušnjami iz preteklosti.

Valuta, ki jo platforme za zmenkovanje najbolj cenijo, je vsekakor pozornost uporabnikov oziroma aktivna uporaba aplikacij za zmenke. Zato si prizadevajo, da bi postale samoumevno orodje za samske.

Omenili ste princip »shotgun«, torej princip šibrovke. Vaša doktorska naloga je tudi sicer polna nenavadnih terminov, ki so specifični za besednjak sodobnega zmenkovanja, denimo »breadcrumbing«, »orbiting«, »love bombing«, »ghostanje«, »slow fading« … Lahko na kratko razložite te pojme?

»Breadcrumbing« ali puščanje drobtinic pomeni izkazovanje interesa brez dejanskega namena, da bi prišlo do zmenka. Nekdo ti občasno piše, komentira zgodbe ali všečka objave, vendar nikoli ne naredi naslednjega koraka. »Orbiting« je podoben pojav, le da oseba po prekinitvi komunikacije ostane digitalno prisotna: spremlja tvoje zgodbe, všečka objave in podobno. »Slow fading« je postopno ugašanje komunikacije, »love bombing« pa pretirano izkazovanje naklonjenosti, ki je lahko del manipulativnega odnosa. »Ghostanje« pomeni nenadno prekinitev komunikacije brez pojasnila. Pri tem je pomembno, da ti izrazi niso nujno vezani na aplikacije za zmenke. Opisujejo širše vzorce sodobnega zmenkovanja in komunikacije.

Od vseh teh izrazov je najbolj razširjen postal termin »ghostanje«, čeprav je to od vseh naštetih morda najbolj kruta praksa. Se vam zdi, da občutek neskončne izbire na aplikacijah vodi v zmanjšanje občutka odgovornosti ali sočutja do sočloveka?

Ghostanje je danes že precej normalizirano, a nočem trditi, da gre za odraz družbenega pomanjkanja empatije. Pomembno je izpostaviti, da do ghostanja prihaja v digitalnem prostoru, kjer osebe, ki jo prizadeneš, ne vidiš, zato se lažje izogneš posledicam svojega ravnanja. Digitalna komunikacija omogoči neko obliko distanciranja. Aplikacije tega vedenja praviloma ne problematizirajo in ga ne sankcionirajo, zato je pomembno vprašanje, kakšne oblike odgovornosti omogoča ali otežuje komunikacijska infrastruktura, kot so aplikacije za zmenke. Zanje je pretočnost med več pogovori ključnega pomena, saj ustvarja občutek neomejene izbire. Ustaljena binarna delitev med »digitalnim« in »resničnim« se tu izkaže kot še posebej problematična, saj se prekinitev pogovora na aplikaciji za zmenke sama po sebi ne zdi usodna, vendar so lahko posledice za tistega na drugi strani zelo resnične. Eden od anketirancev je to zelo dobro ponazoril, ko je rekel, da je v živo skoraj nepredstavljivo, da bi oseba sredi zmenka preprosto vstala od mize in odšla brez besed. Na aplikacijah se to dogaja ves čas, le da ta oseba ni fizično prisotna.

Uporaba Tinderja torej pogosto vodi v razočaranje. Zakaj imajo uporabniki do te aplikacije tako ambivalenten odnos, da jo torej hkrati kritizirajo in zavračajo, a je vseeno ne prenehajo uporabljati?

Čeprav so aplikacije za zmenke lahko vir nezadovoljstva, jih uporabniki in uporabnice še naprej uporabljajo, pogosto tudi pravijo, da druge izbire preprosto ni. Platforme za zmenke so že nekaj časa sestavni del infrastrukture vsakdanjega življenja. Podobno kot lahko kritiziramo družbena omrežja, smo od njih odvisni, saj jih med drugim uporabljamo za delo, študij in komunikacijo. Ob tem aplikacije za zmenke vztrajajo pri obljubi tehnološkega ponujanja rešitve: obljubljajo, da bodo zmanjšale negotovost pri iskanju potencialnega partnerja ali partnerice. Uporabniki in uporabnice po eni strani govorijo o več izbire, manj tveganja za zavrnitev, občutku potrditve in zmanjšanju tesnobe, po drugi strani pa lahko ravno več priložnosti pomeni več negotovosti, dvoma vase, primerjanja z drugimi in pogostejših zavrnitev.

Tinder je zmenkovanje v veliki meri spremenil v igro. Govorimo o igrifikaciji, torej procesu, pri katerem se igralni mehanizmi, kot so nagrajevanje, pričakovanje in tekmovanje, prenesejo na druga področja. Kako pomembno je to za uspeh aplikacij za zmenke?

Igrifikacija je velik del zasnove mobilnih aplikacij za zmenke. Ujemanje, torej medsebojno zanimanje med dvema uporabnikoma, lahko ustvari občutek potrditve in uporabnika nagradi, čeprav to še ne pomeni, da se bo s to osebo srečal v živo. Deluje kot zelo preprosta povratna informacija o zaželenosti. Podrsavanje izbiro potencialnega partnerja ali partnerice spremeni v ponavljajočo se gesto, ki jo je mogoče izvajati skoraj samodejno. Pri oblikovanju mehanizma podrsavanja se je ustanovitelj Tinderja Jonathan Badeen zgledoval po raziskavi psihologa B. F. Skinnerja, ki je pokazala, kako lahko nagrajevanje v nepredvidljivih intervalih vodi v zelo predvidljivo vedenje. Prav ta princip naključnega nagrajevanja je postal eden od ključnih modelov za razumevanje igrifikacije: uporabnik Tinderja nikoli ne ve, kdaj bo prišel naslednji »match«, zato podrsava naprej. Prav negotovost ga spodbuja, da zadevo preizkuša znova in znova.

Generacija Z je manj spolno aktivna od starejših generacij, ampak interes za spolnost kljub temu obstaja. Ta upad je delno posledica dejstva, da mladi v primerjavi s starejšimi generacijami kasneje vstopajo v monogamna partnerska razmerja.

Ali raziskovalci ravno zato opažajo vzporednice med mehanizmi igrifikacije na Tinderju in mehanizmi igralnih avtomatov, ki lahko uporabnike pahnejo v odvisnost z igrami na srečo?

Kulturna antropologinja Natasha Dow Schüll v knjigi Addiction by Design opisuje, kako igralni avtomati z nepredvidljivim sistemom nagrajevanja uporabnike pahnejo v kompulzivno hazarderstvo. Podobnost med Tinderjem in igralnimi avtomati resda obstaja na ravni mehanizma nepredvidljivega nagrajevanja, vendar moramo biti pri teh vzporednicah previdni, saj nikoli ni bilo zares izmerjeno, ali lahko govorimo o primerljivih mehanizmih za vzpostavljanje odvisnosti. Lahko pa govorimo o podobnosti na konceptualni ravni. Tinder je pravzaprav zasnovan kot kup igralnih kart. Vsak profil je kot ena karta v kupu, uporabnik pa se odloča, ali mu je všeč ali ne, in jo glede na to obdrži ali zavrže. Če se druga oseba odloči enako, sledi ujemanje, torej nagrada, ki je ni mogoče vnaprej predvideti. Prav ta kombinacija ponavljanja, izbire in nepredvidljivosti spominja na logiko igralnih avtomatov. To pa še ne pomeni, da ima Tinder enako uničujoče psihološke učinke kot igre na srečo. Za takšno trditev preprosto nimamo dovolj raziskav.

Družbena omrežja vse bolj prepoznavamo kot krivce za digitalno odvisnost in različne duševne stiske. Tudi tehnološka podjetja, kot je denimo Meta, vse pogosteje kazensko odgovarjajo za to, da so uporabnike pahnila v odvisnost in jim povzročila duševne stiske. Je podobno tudi s Tinderjem?

Uporabniki so predlani vložili kolektivno tožbo, v kateri so trdili, da platforme, med njimi tudi Match Group, niso dovolj transparentno razkrile, kako so njihove storitve zasnovane, in da naj bi nekatere funkcije spodbujale kompulzivno uporabo. Podjetja so se uspešno branila z argumentom, da so se uporabniki strinjali s pogoji uporabe in da so ti pravno zavezujoči. Je pa res, da v zadnjih letih opažamo premik v razumevanju odgovornosti: namesto da bi krivili uporabnika, se vse bolj sprašujemo, kako so za njegove izkušnje odgovorna tehnološka podjetja in arhitektura aplikacij. To je vsekakor korak v pravo smer. Enako velja za področje varnosti. Ko govorimo o aplikacijah za zmenke, se moramo vprašati, katere mehanizme podjetja uporabljajo za zaščito uporabnikov pred različnimi tveganji, od črpanja osebnih podatkov do nadlegovanja, spolnega nasilja in drugih oblik zlorab. Če je kdo prek aplikacije izpostavljen takšnemu tveganju, tudi platforma ni povsem izvzeta iz odgovornosti. Njena naloga ni samo povezovati ljudi, temveč tudi preprečevati škodo, ki lahko pri tem nastane. Na področju varnosti se sicer uvaja vse več zaščitnih mehanizmov in funkcij, vendar jih veliko v praksi ni zares učinkovitih. Ni dovolj, da funkcija obstaja: pomembno je, ali uporabnika dejansko zaščiti.

Tinder se dojema kot prostor svobodne izbire, v bistvu pa zelo veliko tega dela opravi algoritem: nabor potencialnih snubcev je določen strojno. Nas algoritem pozna bolje, kot poznamo sami sebe?

Algoritem pozna nekatere vidike našega vedenja, ki jih sami zelo težko spremljamo. Razvoj algoritmov spletnega zmenkovanja je precej zanimiv. V devetdesetih letih so bili zelo preprosti: uporabnik je vnesel nekaj osnovnih podatkov, denimo starost, lokacijo, izobrazbo, interese in predstavo o tem, kakšnega partnerja išče. Algoritem je nato na podlagi teh informacij poiskal ustrezne profile. Danes algoritmi temeljijo na našem vedenju. Ni več pomembno samo to, kaj zaupamo aplikaciji, temveč predvsem to, kako se na aplikaciji dejansko vedemo. Algoritem ne spremlja samo tega, katere profile podrsamo v desno, temveč tudi, koliko časa se z nekom pogovarjamo, koliko časa preživimo na aplikaciji, kako hitro komunikacijo preselimo na drugo platformo, koliko časa potrebujemo, da se dogovorimo za zmenek, in še marsikaj. Vse to so vzorci, na podlagi katerih si algoritem ustvari kompleksno statistično predstavo o naših preferencah.

Sočasno je pri tem pomembno tudi to, čemur Taina Bucher pravi algoritemski imaginarij: včasih algoritmu pripišemo več moči, kot je dejansko ima, včasih pa spregledamo njegov učinek pri oblikovanju naših izbir. Gre za relacijski odnos, v katerem algoritem soustvarja naše preference, saj vpliva na to, kaj sploh vidimo in kaj lahko izberemo. Če nekomu vselej ponuja določeno vrsto ljudi, se njegova predstava o tem, kdo je zanj potencialni partner ali partnerica, postopoma oblikuje znotraj tega omejenega nabora.

V zadnjih letih opažamo premik v razumevanju odgovornosti: namesto da bi krivili uporabnika, se vse bolj sprašujemo, kako so za njegove izkušnje odgovorna tehnološka podjetja in arhitektura aplikacij. To je vsekakor korak v pravo smer.

Se vam zdi, da je algoritemsko voden proces iskanja potencialnih snubcev po svoje dehumaniziral oziroma razčlovečil proces dvorjenja in zmenkovanja?

Ne bi uporabila izraza dehumanizacija. Ta predpostavlja nekakšen avtentičen, naraven način dvorjenja in zmenkovanja, ki ga je tehnologija uničila ali pokvarila. Nagnjeni smo k pretiranemu romantiziranju preteklosti. Tudi pred aplikacijami za zmenke so bili odnosi strukturirani prek družbenih institucij, kot so družina, ekonomski razred, religija, spol in podobno. Prakse zmenkovanja so bile tudi odvisne od prostora in časa, dobršen del 20. stoletja so bile ženske finančno odvisne od moških, pred tem pa je izbiro pogosto določala družina. Prakse zmenkovanja se oblikujejo v začetku 20. stoletja, ko so se ženske zaradi pomanjkanja delovne sile množično selile v mesta, kjer so bile tako malo plačane, da si niso mogle privoščiti nič več kot plačilo najemnine in najbolj osnovnih potrebščin. Zmenkovanje pravzaprav nastane prav zato: da si lahko ženske privoščijo večerjo, kino, mogoče kakšno posebno obleko ali kaj podobnega, so odvisne od moških, ki so za svoje delo plačani več kot one. Že začetki zmenkovanja torej temeljijo na družbeni in ekonomski neenakosti med spoloma.

Vseeno se zdi, da aplikacije za zmenke vzpostavljajo nekakšen »trg«, kjer privlačnost postane tržna vrednost, potencialni partnerji pa se omejijo na potrošno blago, ki ga površinsko ocenjujemo z enim samim potegom prsta oziroma »svajpom«.

Kapitalizem vsekakor oblikuje načine, kako vstopamo v intimne odnose, aplikacije za zmenke pa tržno logiko uvajajo na področje intimnosti. Aplikacije namreč našo identiteto in preference prevajajo v standardizirane in merljive enote. Že način, kako se predstavimo, je omejen: izberemo fotografije, napišemo kratko biografijo, označimo interese, horoskop in druge kategorije. Tinder ima danes celo orodje umetne inteligence, ki iz naše galerije izbere fotografije, za katere meni, da bodo najučinkovitejše pri pridobivanju ujemanj. Človeško kompleksnost prevaja v podatkovno obliko, da lahko postane del algoritmičnega sistema. Sočasno je uporabnikom in uporabnicam aplikacij za zmenke danes všeč nekdo, ki jim pred tednom ali mesecem dni ni bil, ali pa iščejo nekaj, na kar niso bili pozorni, ko so nazadnje uporabljali aplikacijo. Takšna dvoumnost je za algoritem težko obvladljiva, zato aplikacije odnose vse bolj reducirajo v nekaj, kar je mogoče izmeriti, primerjati in matematično izračunati. Uporabniki niso zgolj pasivni potrošniki, pogosto se zelo iznajdljivo upirajo logiki aplikacije, jo uporabljajo na nepredvidljive načine ali celo sabotirajo delovanje njenih algoritmov.

Ali aplikacije za zmenke vpeljujejo orodja umetne inteligence tudi na drugih področjih?

Pri umetni inteligenci se vzporedno razvijata dve zgodbi: po eni strani jo v aplikacije vse bolj integrirajo sama podjetja, po drugi pa po njej za iskanje partnerjev in komunikacijo posežejo tudi uporabniki. Nekateri uporabniki so še pred uradno integracijo umetne inteligence razvijali in trenirali lastne bote oziroma programe, ki so namesto njih izbirali potencialne partnerje ali partnerice. Tovrstne bote lahko na primer treniraš s fotografijami oseb, ki so ti všeč, in nato programu prepustiš podrsavanje levo in desno, torej izbor potencialnih partnerjev. Nekateri jim prepustijo celo komunikacijo. Danes podobna orodja ponujajo že same aplikacije. Umetna inteligenca ne pomaga zgolj pri izboru fotografij in oblikovanju profila, temveč lahko celo usmerja pogovor, predlaga, kako ga začeti, kaj vprašati in kako nadaljevati, ko nastane tišina. Hkrati jo aplikacije uporabljajo za varnost: analizirajo sporočila in fotografije, opozarjajo na potencialno škodljivo vsebino ter z biometrično prepoznavo obraza preverjajo, ali je na drugi strani resnična oseba ali bot.

Neskončna izbira potencialnih partnerjev na aplikacijah za zmenke ustvarja nekakšno iluzijo povezanosti, mogoče pa lahko še poglablja občutek praznine. Pri tem je zanimiv pojav »dating burnouta«, torej izgorelosti zaradi uporabe aplikacij za zmenke.

Uporabniki in uporabnice poročajo o izčrpanosti zaradi prevelike izbire, pa tudi zaradi številnih pogovorov, ki ne vodijo nikamor. Najpogosteje potem uporabniki za nekaj časa prenehajo uporabljati aplikacijo in se kasneje vrnejo, ko se jim zdi, da so spet pripravljeni. Kar je tudi logično, kajne? Saj se človeku ne ljubi ves čas iskati partnerja ali partnerice, ves čas komunicirati z neznanci in hoditi na zmenke. Tega tudi verjetno ne bi počel, če ne bi imel aplikacije za zmenke na dosegu roke. Gre za še enega od paradoksov intimnosti na platformah. Aplikacije povečujejo možnosti za stike, vendar več stikov ne pomeni več intimnosti.