V središču / Ko podatki postanejo pomembnejši od nas

Gospod Nguyen, v knjigi The Score: How to Stop Playing Somebody Else’s Game (Rezultat: Kako nehati igrati po tujih pravilih) ste napisali, da niste več kuhali raznoliko, ker aplikacija, ki ste jo uporabljali za nadzor nad svojo prehrano, številnih sestavin ni prepoznala. Vas je to kaj jezilo? > Ne. Na začetku mi je aplikacija celo pomagala. Zaradi nje sem šele opazil, koliko sladkorja pojem, in to sem potem spremenil. Dobro mi je delo. Vendar mi je na neki točki prekipelo. Nisem več razmišljal, kaj mi tekne, zanimale so me le še ustreznejše vrednosti. Podatki so postali pomembnejši od mojega občutka.

Številni ljudje preštevajo kalorije in merijo trajanje spanja. Zakaj si tako radi postavljamo splošne cilje, kot je osem ur spanca, namesto da bi zaupali lastni presoji?

Nekoč sem menil, da je kriva predvsem zasnova številnih aplikacij, ki upoštevajo načela igrifikacije: da torej naš vsakdanjik narekujejo dosežene točke in raven zahtevnosti, ker naj bi bil tako zabavnejši. Danes na to ne gledam več tako površno.

Kako pa?

Merjenje vsakdanjih navad pripelje do tega, da nekaj tako večplastnega, kot je zdravje, omejimo na preproste podatke. To je mamljivo, ker je širša slika nenadoma preglednejša. Vendar potem smer narekujejo številski podatki in na tej stopnji vse skupaj postane sporno. Izgubijo se druge pomembne vrednote, ki jih ni mogoče tako preprosto izraziti s številskimi podatki.

Lahko naštejete nekaj primerov?

Na družbenih omrežjih se je pristna medčloveška vez spremenila v všeček. V šoli se je radovednost sprevrgla v oceno. V novinarstvu šteje domet namesto dobrega članka. Številski podatek je lahko koristen, če ga uporabljamo za orientacijo. Če pa je izključno od njega odvisno, kaj se nam zdi pomembno, postane merjenje zelo vplivno. Celotne institucije vodi samo takšno merjenje.

Med drugim ste mednje prišteli tudi ameriške univerze.

Da, v ameriški reviji vsako leto objavijo seznam domnevno najboljših univerz v državi. In nenadoma se vsi ravnajo po njem: vodstva, študenti, fakultete. Na številnih univerzah zmanjšajo sredstva za družboslovne vede, ker se pri podatkih o končanem študiju, trajanju študija in poklicnih možnostih diplomantov posameznih smeri odrežejo slabše kot druge vede. Številski podatki vplivajo na to, kaj se ustanovi zdi pomembno.

Na začetku mi je aplikacija celo pomagala. Zaradi nje sem šele opazil, koliko sladkorja pojem, in to sem potem spremenil. Dobro mi je delo.

Niso podatki o uspešnosti tehtni in prepričljivi?

Le na prvi pogled. Družboslovne vede se pri statistiki vedno odrežejo slabše kot na primer ekonomske smeri. Deloma je krivo to, da na poklicni poti družboslovcev vse teče počasneje in je bolj raznoliko, vendar to ne pomeni, da so te smeri in vsebine zato manj vredne. V nemilosti se znajdejo, ker so podatki, kot sta trajanje študija in delež diplomirancev, vse pomembnejši.

Zakaj?

Za širšo javnost pomenijo potrditev uspešnosti. Dokazovale naj bi, da neka ustanova dela dobro, ne zapravlja denarja, ni podkupljena in ni do nikogar nepravična. Radovednost in razmišljanje s svojo glavo skoraj nikoli ne veljata za dokaz uspešnosti, težko ju je številsko ovrednotiti. Zaradi tega se spreminjajo želje glede izobrazbe. Zgodovinarka Loraine Daston, raziskovalka zgodovine znanosti, je povedala: »Razmišljanje vse izraziteje tlačimo v jasna, ustaljena pravila.«

Nima vse bolj razširjeno merjenje tudi prednosti?

Številski podatki nam pomagajo, da se hitro in preprosto sporazumemo. Na podlagi teh podatkov brez težav primerjamo stvari med seboj, strnemo ugotovitve in jih posredujemo drugim. Na nekaterih področjih je to pametno, na primer, pri skrbi za podnebje potrebujemo preprosto orientacijo, kot jo omogočajo podatki o izpustih ogljikovega dioksida. V zasebnem življenju pa ni utemeljenega razloga, zakaj bi morali prevladati podatki. Če se v življenju ravnamo le še po tem, kar je mogoče brez težav izmeriti, občutja in izkustva potisnemo v ozadje. Izgubimo občutek in zožimo cilje.

Kako se to kaže na zunaj?

Ljudi vztrajno navajamo na to, da nase gledajo skozi oči nadrejenih. V ospredju je samooptimizacija. Pomembno je, da prehodijo deset tisoč korakov na dan, ne da uživajo na sprehodu.

Pa vendarle raziskave kažejo, da kdor veliko hodi, živi dlje.

Da, takšni sklepi imajo svojo težo, a želim povedati, da je hitro mogoče najti utemeljitve, zakaj je gibanje pomembno. To je lahko merljiv podatek, veliko težje pa je utemeljiti, da so za prijetno življenje pomembni tudi obredi, estetika in užitek. Zdi se mi sporno, če samodejno prodira vse, kar je mogoče preprosto izmeriti. Ljudje vsaj toliko, če ne še bolj, potrebujemo tudi veselje, skupnost, lepoto, tradicijo in užitek.

V zvezi s tem radi omenjamo Francijo, kjer očitno znajo povezati oboje. Veliko ljudi slavi užitek in dobro hrano, pa vendar je tam pričakovana življenjska doba daljša od povprečja v Evropski uniji.

Nimam name na dokazo vati, kaj je konec koncev dobro za zdravje. Zanima me, kdo odloča o teh notranjih spremembah, o vprašanju, ali bom spil kozarec vode namesto vina, kupil polnozrnati kruh ali bageto. Nedavno mi je nekdo povedal, da z napravo za spremljanje telesne aktivnosti

ne hodi več v naravo, ker na asfaltu hitreje nabira korake. Za tem se skriva ozko razumevanje objektivnosti: resnično se zdi le še tisto, kar je mogoče prešteti.

Objektivne kategorije, kot so številski podatki, lahko pripomorejo k večji pravičnosti. Če so merila za ocenjevanje enotna in razumljiva, je to učencem v pomoč.

Seveda. Če bi učitelji spise ocenjevali le po svojem občutku, bi se povečale možnosti, da bi odločala njihova osebna naklonjenost. Če se bolj opirajo na oprijemljiva merila, je to zagotovo pravičneje. A v tem primeru pogosto ocenjujejo predvsem slovnično in pravopisno ustreznost ter zgradbo spisa, ne pa izvirnosti, globine in ustvarjalnosti besedila. Ravno v tem se skriva navzkrižje zaradi ciljne usmerjenosti. Merjenje je sprva resda lahko v pomoč pri razkrivanju hude nepravičnosti, vendar se pozneje sistemi, kot so šola, fakulteta in podjetje, orientirajo le še na podlagi tistega, kar je mogoče meriti.

V katerih primerih se ne bi želeli odpovedati številskim podatkom?

Recimo pri volilni pravici, čeprav gre v tem primeru za zrelost, ki jo je težko natančno opredeliti. Meja 18 let je samovoljna in ni popolna, vendar so njene prednosti – na primer, da velja za vse enako brez izjeme – nedvoumne in prevladajo nad slabostmi. Predstavljajte si, da bi volilna komisija lahko neposredno pred volilno skrinjico spontano odločala, kdo se ji zdi dovolj zrel, da sme oddati glasovnico.

Poročate o študentki, ki se ji je opuščanje zbiranja številskih podatkov zdelo zelo pomembno. Kaj se je zgodilo z njo?

Pisala mi je, da ji je to pomagalo izviti se iz petletne depresije. Dojela je, da si je postavila cilje, ki jih ni nikoli ponotranjila: pri ocenah, v vrhunskem športu in pri hujšanju. Ravno to se mi zdi pomembno: da smemo vedno sami odločati, koliko dopustimo številskim podatkom, da oblikujejo našo samopodobo.

Bi to lahko rešili tako, da bi sicer preštevali in spremljali, vendar ohranili notranjo distanco?

Nedvomno. Dober zgled je Sokrat. Zanj ironija pomeni, da upoštevamo pravila igre neke skupnosti, ne da bi vplivala na naše srce in dušo. Včasih se logiki meritev ne moremo izogniti, lahko pa preprečimo, da bi se zlile z našo samopodobo. V svetu, v katerem se vse nenehno meri, je to oblika notranje svobode.

© 2026 Der Spiegel