V središču / Mosadov vohun

Irance je novačil za vohune, podtikal računalniške viruse in pomagal urejati tajna skladišča orožja. Nekdanji Mosadov agent v intervjuju pripoveduje o svojih operacijah, zaupal pa nam je tudi, kaj obžaluje. Njegovega imena ne smemo objaviti.

Agent nizozemskega rodu je danes star blizu 70 let. Sprejel je judovstvo in dobil izraelsko državljanstvo, služil je v vojaški tajni službi, postal hotelski menedžer, od leta 2001 pa je približno dve desetletji delal za izraelsko zunanjo obveščevalno službo Mosad. Zdaj je izdal knjigo o svojem življenju.

Nizozemec je tedniku Spiegel pokazal plačilne liste in druge dokumente, njegovo delovanje je potrdil neki drug nekdanji pripadnik Mosada. Ali je res sodeloval pri konkretnih opisanih operacijah, ni bilo mogoče preveriti. Tedniku je znano njegovo pravo ime. Novinarji so se z njim sestali v hotelu s pogledom na Sredozemsko morje, imena kraja ne morejo razkriti.

Kako Iranca prepričati, da postane izraelski vohun?

Pogosto z denarjem. Nekateri se želijo izseliti v Evropo ali Združene države Amerike. Ali pa sorodnik potrebuje operacijo, ki je v Iranu ne opravljajo ali je predraga. Pri vsem tem lahko pomagamo. Neredko so ti ljudje tudi nasprotniki iranskega režima. Ne izvajamo pa hudega pritiska, saj ne bi mogli povsem zaupati nekomu, ki bi za nas začel delati zaradi groženj in izsiljevanja.

Kako ste našli vse te ljudi?

O tem se odloča na Mosadovem sedežu v Tel Avivu. Ko želijo nanovačiti novinca z nekega področja, na primer sodelavca na višjem položaju v telefonski družbi v Iranu, poiščejo primerno osebo, ji tedne, včasih tudi mesece prisluškujejo in prebirajo njena elektronska sporočila. Sestavijo dosje in ga pošljejo Mosadovi izpostavi na primer v Berlinu ali Bruslju. Skupaj s tamkajšnjimi kolegi sem nato tuhtal, kako vzpostaviti stik z izbranim kandidatom.

In kako ste to izpeljali?

Moja naloga je bila igrati bogatega poslovneža iz Južne Afrike, Belgije, Avstrije ali Nemčije. Tarča je na primer imela brata na Danskem. V tem primeru smo najprej navezali stik z njim, mu predlagali posel z našim navideznim podjetjem ali ga najeli za svetovalca. V različnih evropskih in azijskih mestih smo se štirikrat ali petkrat sestali z njim in ga razvajali. Povabili smo ga v najboljše restavracije, klube in hotele. Za domnevno delo smo mu plačali, nekega dne pa povedali, da bi radi poslovali tudi v Iranu. Vprašali smo ga, ali tam pozna koga, ki bi nam morda lahko pomagal. Večinoma bi taka oseba priznala, da ima brata, ki ima sicer solidno službo, vendar bi bil vesel dodatnega zaslužka. No, nato je brata prepričala, da je pripotoval v Evropo in se sestal z nami.

Ko želi Mosad rekrutirati novinca, poišče primerno osebo, nato ji tedne, včasih tudi mesece prisluškuje in prebira njena elektronska sporočila.

Koliko časa traja, da pridobite zaupanje tarč?

Več mesecev, tudi do dve leti lahko mineta, da kandidata dejansko rekrutiramo in da mu je jasno, da dela za tajno službo. Na začetku včasih zbudimo občutek, da nas zanima industrijsko vohunjenje, marsikomu se to ne zdi tako grozno. Razkrijejo podatke in tako se vse globlje vpletejo v naše delo. Po vsakem sestanku sestavimo poročilo za centralo v Tel Avivu in tam potem presojajo, ali je oseba zrela za naslednji korak.

Koliko ljudi ste pridobili za Mosad?

Od 50 do 60, med njimi številne znanstvenike, včasih tudi pripadnike vojske, večinoma Irance, pa tudi Libanonce, Sirce, Sudance in v tujini živeče pripadnike Hamasa.

Pri usmrtitvah niste sodelovali?

Ne, to počnejo mladi borci, pripadniki elitne enote Kidon. Dvakrat ali trikrat sem vseeno sodeloval z njimi, in sicer v Sudanu, kjer sem se izdajal za vodstveni kader podjetja TUI in z nekim moškim začel poslovno sodelovanje. Natvezel sem mu, da bi v državo radi pripeljali turiste na potapljanje. Vedeli smo, da je bil vpleten v tihotapljenje orožja v Gazo. Sestal sem se z njim, preden je odšel na sestanek s pripadnikom Hamasa – oba je nato ubila raketa.

Kaj danes menite o tej akciji?

V naslednjih tednih sem pogosto tuhtal o njej in se pogovoril tudi z Mosadovim psihologom. Govorila sva o številu Izraelcev, med njimi otrok, ki so umrli zaradi podobno pretihotapljenega orožja. Če bi tudi ta pošiljka prispela na cilj v Gazo, bi prav tako pobila veliko nedolžnih civilistov. Te akcije zato ne obžalujem, niti nimam slabe vesti zaradi nje.

V knjigi opisujete, kako ste prenosnik iranskega tehnika za prezračevalne naprave, ki je obiskal sejem v Evropi, okužili z virusi. Mosad je vedel, da storitve opravlja tudi za iranske jedrske obrate. Kaj se je zgodilo potem?

Moški ni opazil, kaj sem mu namestil na prenosnik. Vrnil se je v Iran in čez nekaj tednov je spet moral v jedrski obrat, s seboj je vzel prenosnik in ga seveda priklopil …

… in obrat okužil s Stuxnetom, zlonamerno programsko opremo, zaradi katere je del centrifug delal tako hitro, da so se uničile.

Tega ne vem. V vseh teh letih smo imeli več različic Stuxneta, virus so nenehno nadgrajevali, tudi v sodelovanju z Američani. Nikoli nismo govorili konkretno o Stuxnetu, vedeli smo le, da obstajajo virusi. Moja naloga je bila zgolj, da v prenosni računalnik tarče vtaknem ključek USB. Nikoli nisem vedel, kaj natančno je na njem. Mosad je večkrat poskusil priti do ljudi, ki so kot sodelavci ali pogodbeniki imeli dostop do jedrskih obratov. Pa ne le do njih. Rekrutiral sem tudi visoko

uslužbenko na finančnem ministrstvu – še danes ne ve, da smo jo izkoristili. Misli, da je pol leta dobro služila, na primer 50 tisočakov za svetovanje in nekaj predstavitev. Ne ve pa, da smo v tem času okužili njen prenosnik.

Zakaj je bila za vas zanimiva funkcionarka s finančnega ministrstva?

Želeli smo namestiti stranska vrata v centralne sisteme, da bi Izraelci lahko vstopali skoznje – potem je te sisteme mogoče izklopiti.

Je to izvedljivo še danes?

Da, nekatera stranska vrata so Iranci odkrili – ocenjujem, da desetino –, vendar imata Mosad in Cia še vedno dostop do finančnega, električnega in vodovodnega sistema v Iranu. Če bi hotela, bi lahko ohromila iransko gospodarstvo, ga tudi uničila. Irancem se niti ne sanja, kako globoko smo se infiltrirali v njihove sisteme.

Med lansko 12-dnevno vojno in najbrž tudi na začetku te vojne je Izrael imel iranske pomočnike v državi, ki so nadzorovali cilje in izklopili raketne sisteme. Kako ste jih pridobili zase?

V mojih časih je vse večinoma potekalo prek oglasov na Facebooku. Razpisovali smo delovna mesta za varovanje, pogosto za nadzorovanje cevovodov v Azerbajdžanu. Oglasilo se je kakih sto kandidatov, od njih smo pridobili telefonske številke, jim prisluškovali, jih izločali in od sto smo jih potem na pogovor povabili 25. Na koncu jih je morda ostalo pet. Pogosto smo jim natvezli, da delamo za Cio ali MI6. Poslali smo jih na vojaško usposabljanje v Azerbajdžan. Tako smo jih v nekaj letih rekrutirali na stotine. Danes novačenje večinoma poteka drugače.

Na začetku včasih zbudimo občutek, da nas zanima industrijsko vohunjenje, marsikomu se to ne zdi tako grozno. Razkrijejo podatke in tako se vse globlje vpletejo v naše delo.

V knjigi opisujete sistem, ki temelji na umetni inteligenci in pomaga pri izbiri kandidatov.

Danes se veliko Irancev javi prostovoljno, sploh po tistem, ko so na začetku leta ubili kar nekaj demonstrantov. Preveri in izloča jih sistem, ki se imenuje Šadčan. Šele v zadnjem koraku se pogovorijo z nekom iz Mosada.

Je Mosad uporabil tudi katerega od Irancev, ki ste jih vi rekrutirali?

Predvidevam, da res. Leta so čez mejo tihotapili brezpilotnike in orožje ter jih skladiščili tam. Med eno svojih operacij sem moral kupiti odmaknjen kamnolom v puščavi, nastopil sem kot bogat Južnoafričan, lastnik rudnikov platine, ki bi rad izpeljal nekaj poslov v Iranu. Mosad je imel vsaj deset takšnih krajev, kjer je skladiščil brezpilotnike. Tik pred izraelskim napadom junija lani jih je s tovornjaki prepeljal v Teheran in vojaška oporišča.

Vas je kdaj strah tega, kar ste pomagali ustvariti?

Strah sicer ne, skrbi pa me. Če se bo vojna spet razvnela, bi se Izrael lahko odločil sesuti finančni sistem ali izključiti elektriko v vsej državi. To bi prizadelo predvsem navadne Irance. A če se bo iransko ljudstvo obrnilo proti Izraelu, bomo s tem dosegli nasprotno od želenega. Naš cilj naj bi bil vzpostaviti dobre odnose z Iranci, tako kot pred letom 1979. Zato upam, da tega orožja ne bomo uporabili.

Obžalujete kaj, kar ste naredili med svojim delom za Mosad?

Na splošno se m ponose n na svoje dosežke. Nekaj pa vendarle moram omeniti. Dva od Irancev, ki sem jih pridobil za Mosad, so očitno prijeli. Enega so obesili, drugi je izginil. Moški, ki so ga obesili, je bil nepreviden in ga je režim odkril. Že pred tem je delal napake in morali bi se pravočasno odločiti, da ga spravimo na varno. Obžalujem, da smo zamudili pravi trenutek za to.

Zakaj ste se odločili razkriti javnosti?

Želim si nekakšno priznanje za vse, kar sem žrtvoval. Skrivanje, stres, dolgi delovniki zdoma in tveganje, vse to je terjalo visok davek tudi od moje družine, ne samo od mene. Poleg tega sem imel občutek, da sem domačim dolžan pojasnilo, saj vsa ta leta pogosto niso vedeli, kaj počnem, zakaj to počnem in kje sem. Želel pa sem tudi oznaniti, da se je moja poklicna pot pri Mosadu končala z nalogo, ki je propadla zaradi sodelavca, ki mu je bila lastna kariera pomembnejša od moje varnosti. Med to operacijo so me razkrinkali, zato je zame tako rekoč nemogoče, da bi spet delal z iranskimi tarčami. 

© 2026 Der Spiegel