Žive meje / N'toko: Ponovitev

Vsakih nekaj let se v Evropi ponovi enak dogodek. Nepričakovano se pojavlja na različnih koncih celine, vsakič z nekoliko drugačnimi značilnostmi, toda vedno z enakimi učinki. Na grških otokih, na jugu Italije, na belorusko-poljski meji, v Ceuti, v Rigoncah … Te odročne periferne pokrajine izmenično postajajo prizorišče bibličnih prizorov, v katerih se množica rjavih teles dviga izza obzorja in obupano pritiska proti mejnim ograjam. Postajajo prizorišče epske drame, velikih upov na boljšo prihodnost, ki treščijo ob hladno realnost solzivca in policijskih pendrekov. In postajajo prizorišče zgodbe o civilizacijskem spopadu – nova uprizoritev turških vpadov, obrambe Zahoda pred muslimanskimi hordami. Prizori za nekaj dni ugrabijo naslovnice, družbena omrežja, pogovore s sorodniki in sosedi, parlamente. Nekaj dni se ob pogledu na beraško vojsko vseh polasti eksistencialna tesnoba – v prišlekih vidimo prikazen apokalipse. Vsak začne snovati svojo teorijo, kako se je to zgodilo in kdo je kriv, dokler se vojska ne razkropi in so njeni vojščaki spremenjeni nazaj v obvladljivejše prikazni, v podobe nemočnih posameznikov, ki tavajo po gozdovih. »Migrantska kriza« je postala stalnica v politiki zahodnih držav. Vsaka ponovitev postane snov za naslednjih nekaj mesecev moralne panike. Prizori z obrobja so arzenal za politično destabilizacijo v središču, vnašajo negotovost in sejejo razdor v mestih, ki so tisoče kilometrov od kriznih žarišč (spomnimo se, kako so leta 2016 kampanjo brexit oglaševali s podobami begunskih množic na slovenskih mejah). Zaradi tega smo verjetno tudi razvili navado, da o teh pojavih govorimo izključno kot o političnih zarotah – kdor hoče prikazati svoje poglobljeno razumevanje migracij, mora zgolj povedati, da je vse skupaj »zrežirano«. Begunska kriza leta 2015 je bila v resnici Soroseva manipulacija, 2021 naj bi bil begunce na poljsko mejo poslal Lukašenko, danes so v ospredju trditve, da je krizo v Ceuti sprožil izraelski Black Cube po naročilu nasprotnikov španske vlade. Oba politična pola, desni in levi, sta prepričana, da so filmi na mejah lahko zgolj stvar političnega lutkarstva.

Te teorije seveda deloma držijo – politiki obrobnih držav so že od nekdaj uporabljali grožnjo množičnih migracij kot pogajalsko orožje v pogajanjih z močnejšimi silami. Gadafi se je v konfliktih z Zahodom rad vračal k napovedi, da bo Libija nehala zadrževati afriške migrante. Erdogan je od EU iztržil milijarde evrov, da je v njenem imenu preprečeval prehod sirskim beguncem. Ko je sredi dolžniške krize Nemčija stiskala evropsko obrobje, so Grčija in kasneje druge države uporabile pritisk migracij kot pogajalski adut proti Angeli Merkel … Ne nazadnje je tudi Slovenija poskušala iz varovanja šengenske meje iztržiti čim več. Tako zagotovo obstajajo tudi politične okoliščine, ki so prejšnji teden omogočile tragične dogodke v Ceuti – predvsem to, da se je Španija znašla v diplomatskih sporih z maroško kraljevino zaradi odnosov z Alžirijo in z zahodnimi silami zaradi odnosa do Palestine.

Toda razlage o politični zrežiranosti migrantskih kriz so hkrati priročen izhod iz zagate: ko odkrijemo zaroto, nam ni treba več razmišljati o tistih težjih vprašanjih. Pomenljivo je, da dogodkom v Ceuti ni sledila nobena razprava o vzdržnosti evropskega mejnega režima, noben premislek o vlogi evropskih in ameriških sil v severni Afriki ali na Bližnjem vzhodu, o ekstremni neenakosti in ekonomski odvisnosti naših južnih sosedov, niti o tem, zakaj za vraga ima Španija v posesti ozemlja na afriški celini. Celo beseda humanitarizem je izginila iz liberalnega besednjaka. Dejstvo, da je toliko ljudi ujetih na zunanji strani evropskih meja in pripravljenih kadarkoli tvegati življenje za možnost prehoda, obravnavamo kot nekakšno naravno stanje, ne pa kot tragičen in nevzdržen rezultat imperialističnih politik zadnjih desetletij. In ker na to nevzdržno stanje Evropa nima odgovora, ker nima nikakršne vizije drugačnega razvoja mednarodnih odnosov, je za nas postalo povsem samoumevno, da je mejna represija edini odgovor. Incident v Ceuti se je nazadnje rešil s splošnim konsenzom med levico in desnico, da so španske sile v sodelovanju z evropskimi partnerji uspešno zajezile krizo, ker so deportirale vse pribežnike. In tako kot vsakič do zdaj bo ravno uspeh mejne represije pripeljal do ponovitve podobne krize kje drugje. V razmerah, ko je na milijone ljudi pregnanih zdoma ali ujetih v brezizhodno revščino, uspešno zaprta meja ne pomeni nič drugega kot selitev krize na drugo nevralgično točko in čakanje na drugo diplomatsko razprtijo. In ta vedno pride.

Ceuta je kraj z najbolj militarizirano mejo na svetu – mejo z najvišjimi zidovi, najsodobnejšimi nadzornimi napravami, obdana je s skalami in penečim morjem. Je prava karikatura desne fantazije »varne meje«. Kljub temu je množici ljudi v boju za boljše življenje vsaj za kratek čas uspelo vse te ovire preskočiti. Ni to dovolj zgovorna lekcija? Da nobena količina visokotehnološke tiranije ne more ustaviti človeškega gibanja, ki ga ustvarja globalna neenakost. Da nobena množica policistov in vojakov ne more rešiti problema ekonomske odvisnosti južnih sosedov in visoke brezposelnosti mladine v nekdanjih kolonijah, ki so po uvedbi šengena ostale odrezane od delovnih mest na severu. Da nobena množica Frontexovih agentov ne more odpraviti človeških posledic zahodnih vojn in genocidov. In da se z vsako novo manifestacijo te zgrešene zunanje politike tudi sami pomaknemo še malo bližje k militarizirani distopiji.