Portret / Jan Brovč

Naj ustvarja zase ali za druge – Jan Brovč (1996) ni nikoli dolgočasen. Žive barve, nekonvencionalni materiali, bleščice in ščepec (včasih kar cela vreča) humorja. Moto: več je več. Njegovi kosi so markantni, vpadljivi, zapomnljivi in nosijo njegov jasni pečat. Razpet je med modo, gledališčem in ustvarjanjem ekstravagantnih kosov za lastne potrebe, našo prestolnico pa je pred nekaj leti zamenjal za Berlin, kjer si utira pot na tamkajšnjem pestrem in raznolikem umetniškem prizorišču.

Prihaja sicer iz majhne vasi s približno petnajstimi hišami v Tržiču. Na medijski šoli v Radovljici ga je sprva pritegnila fotografija, ob njej je razvil zanimanje za eksperimentiranje s telesom, oblačili, volumnom. Obenem sta ga vse bolj začela navdihovati nočno življenje in klubska kvir scena, kjer je lahko svojo ustvarjalnost preizkušal brez jasnih pravil in omejitev. Spontano ustvarjanja kosov za večerne izhode je tako postopoma preraslo v zanimanje za modo, predvsem za njeno bolj eksperimentalno plat – nekonvencionalne materiale, recikliranje in preoblikovanje oblačil. Sprva je lepil, barval in šival na roke, nato pa mu je mama kupila šivalni stroj, ki ga uporablja še danes.

Na Fakulteti za dizajn v Ljubljani je svoje znanje modnega oblikovanja še poglobil, obenem pa spoznal, da ga bolj kot klasična ready-to-wear moda zanimajo avtorsko delo, scenografija, eksperiment. Moč družbenih omrežij pa je poskrbela za to, da so oblačila njegove diplomske kolekcije pristala celo na kraljici preobleke Milk, nekdanji tekmovalki ene najbolj priljubljenih ameriških oddaj RuPaul’s Drag Race. Spominja se, kako je outfite poslal v New York, nato pa so se na poti nazaj zataknile na slovenski carini. »Mislim, da so bile tam skoraj en mesec in do dneva zagovora diplome jih sploh nisem dobil nazaj. Na zagovor sem moral prinesti kolekcijo, imel pa sem samo en outfit. Na srečo so mi to oprostili. Nato pa sem, glej ga, zlomka, oblačila dobil nazaj naslednji dan.« V letih po diplomi je perspektivni oblikovalec na ljubljanskem tednu mode navdušil z dvema kolekcijama, ki sta ju navdihnila kvir in klubska scena osemdesetih, na našem

modnem prizorišču pa sta ga vzpostavili kot edinstvenega, vznemirljivega mladega oblikovalca, ki v središče postavlja močne, žive, neonske barve, raznolike teksture, perje in bleščice ter reciklirane nekonvencionalne materiale, kot so denimo pločevinke, keramične lutke in celo jajčna embalaža. Za tem je štiri leta preživel v ateljejih, šivalnicah in krojačnicah ljubljanske opere in baleta, s tem pa še izpilil tehnično znanje in poznavanje materialov. Vmes pa je ves čas delal svoje projekte. Denimo kostumografijo za domače glasbene izvajalce, kot so art punk zasedba balans, pa za plesno predstavo Leona Mariča Kušni me.

Potem pa ga je poklical Berlin. In s tem so prišle nove priložnosti. Njegov prvi večji projekt je bil sodelovanje s priznano avstrijsko modno oblikovalko Marino Hoermanseder, znano po tehnikah oblikovanja usnja. V njenem ateljeju je pomagal ustvariti viralno obleko, ki jo je na letošnji podelitvi nagrad grammy nosila Heidi Klum in je videti kot nekakšen oklep v barvi kože. Sodelovali so tudi s priljubljeno oddajo Nemški top model in celo s platformo za učenje tujih jezikov Duolingo. V okviru berlinskega tedna mode je namreč za njeno maskoto, ikonično zeleno sovico, sam dobil priložnost oblikovati in izdelati oblačilo. Ob tem pa ni pozabil na teater, svojo drugo veliko ljubezen. Izdelal je denimo kostume za plesno-gledališko predstavo za gluho in slišeče mlado občinstvo SINNich v berlinskem FELD Theatru, ki jo je ustvarila skupina baff (Jan Kress, Jan Rozman in Julia Keren Turbahn).

Ob vsem tem priznava, da najraje ustvarja sam zase, kjer pogosto prepusti prosto pot domišljiji in se pusti voditi ustvarjalnemu procesu. Denimo nenavadne, ekscentrične, zabavne naglavne kose oziroma pokrivala. »Zdi se mi, da je vedno, ko začnem nekaj delati, moje prvo vprašanje: ‘Kaj bom imel na glavi?’ Že od nekdaj imajo pokrivala zame poseben ‘wow’ efekt.« Z nasmeškom se denimo spominja, kako je za neki dogodek ustvaril dober meter in pol visok naglavni kos v podobi »butt pluga« oziroma analnega čepa, nato pa ga je pri hoji moral držati bolj postrani, da ne bi sklatil luči s stropa. Meja je torej samo nebo – oziroma včasih strop.