Kultura / Ljubljana, ko ni spolirana in brezhibna

»Najlepše mesto na svetu«. Bržkone večina od vas ob tem pomisli na našo prestolnico – ali bolje rečeno, na prestolnico, kot jo vidi sedanji ljubljanski župan Zoran Janković, ki si je zdaj že ponarodelo krilatico pred leti izbral za osebno geslo in misijo. Urejeno, estetizirano, do turistov prijazno mestece z vse bolj gentrificiranimi lokalčki in uniformiranim mestnim utripom, ki bi lahko pripadal skoraj kateremukoli evropskemu turističnemu središču.

A ko sta ga za ime svojega fotografskega projekta izbrala Matjaž Rušt in Robert Marin, sta imela v mislih nekoliko drugačen pomen. Njuna Ljubljana ni razgledniška, spolirana in brezhibna, pač pa je mesto nenavadnih, grenko-sladkih, marginalnih, hudomušnih, neprijetnih in včasih precej surovih prizorov, ki našo vse bolj razslojeno prestolnico kažejo v njenih najbolj pristnih, ranljivih trenutkih. Denimo motiv možakarja v nočnem klubu, ki je pregloboko pogledal v kozarec in v loku bruha popito tekočino. Varnostnik, ki pred lokalom s hitro prehrano zaustavlja moškega z dvignjenimi rokami. Policista, ki na klopi oba drsata po zaslonu svojega mobilnega telefona. Kupi gradbenega materiala. Ostarela ženica, ki se, natovorjena z zelenjavo s tržnice, na kolesu prebija skozi mestno središče. Nekaj, pripomnim, česar Zoran Janković verjetno ne bi razkazoval v svoji predvolilni kampanji. »Morda pa bi Luka Mesec,« se pošalita fotografa.

V skladu s tem smo se dobili v Levstik pubu na Levstikovem trgu v središču Ljubljane, enem redkih še obstoječih pajzlov v strogem mestnem jedru – pri čemer oznako »pajzl« mislimo v najboljšem in najbolj ljubeče naklonjenem možnem smislu: to so sproščeni, nepretenciozni lokali s sorazmerno ugodno ponudbo in stalno pisano klientelo, ki so se obdržali gentrifikaciji in drugim družbenopolitičnim pretresom v zadnjih letih navzlic. Robert Marin prispe prvi, ob vrčku piva in tobačnih pripomočkih na mizi že počiva njegov majhni črni analogni fotoaparat, ki potrpežljivo čaka potencialne muze in motive, ki mu vsak čas lahko prečijo pot. Matjaž Rušt zamudi nekaj kratkih minut, saj se je le nekaj ur pred našim snidenjem vrnil z več kot enomesečne fotografske ture po Himalaji. Čez dva tedna ju čaka odprtje razstave na letošnjem Kranj Foto Festu, ki se bo pripetila v petek, 28. avgusta (festival se bo začel sicer dva dni prej, 26. avgusta).

Pri projektu gre v prvi vrsti, kot pravita, za zapis njunih doživetij: okolja, ljudi, prijateljev, dogodkov in njunega življenja v Ljubljani. Obenem pa gre tudi za dokument mesta v nekem časovnem obdobju. Pri tem ju zanima življenje Ljubljane kot celota – z vsemi vzponi in padci, z lepimi, svetlimi, humornimi platmi ter tudi tistimi bolj spregledanimi: čudnimi, neurejenimi, marginalnimi in včasih neprijetnimi. »Vsak dan se soočamo s številnimi situacijami in prizori, ki izstopajo iz dolgočasnega povprečja ali neke predstave o tem, kaj naj bi bilo lepo in normalno. Lepih stvari je v Ljubljani ogromno in jih tudi ves čas oglašujejo. Zakaj bi torej še midva fotografirala lepe razglede, urejene parke in sončne zahode? Naju zanimajo odkloni, za naju vsebujejo več življenja in naju čustveno bolj prevzamejo kot nekaj popolnoma spoliranega.« Njuna fotografska pot se je začela precej podobno – s koncertno fotografijo. Robert Marin (rojen je leta 1984 in prihaja z Raven na Koroškem) si je sprva želel postati časopisni fotograf, a se z digitalno fotografijo in ritmom dnevnega poročanja ni najbolje znašel. Fotografiranje ga je kljub temu še naprej vleklo, zato je po nekoliko nesrečni epizodi z novim digitalnim fotoaparatom, ki ga je po mesecu dni izgubil, prešel na analogno fotografijo. Rušt, sicer Ljubljančan (rojen je leta 1982), je s prijatelji ustanovil spletni fanzin Kanon futer, za katerega je fotografiral koncerte, nato pa se mu je odprla priložnost za delo pri tabloidu Direkt. Njegov prvi pravi fotografski »job« je bila črna kronika – fotografiral je utopitev v Ljubljanici – nato pa je pri časopisu ostal in postopoma prešel tudi v druge medije. Ob novinarski fotografiji pa je Rušta vedno zanimala še njena bolj intuitivna in osebna plat, ki se ni nujno ujemala z medijskimi pričakovanji.

V tem medijskem okolju sta se nazadnje spoznala in si nekega dne izmenjala fotografije ter hitro ugotovila, da ju zanimajo podobne stvari: ulica, ljudje, banalni in nekoliko nenavadni prizori. Druga, skrita plat fotografije, ki morda ni primerna za objave v medijih. Iz tega je spontano nastala ideja, da bi, ob svojem individualnem delu, začela ustvarjati še skupaj. Prvo fotografijo sta nato, brez posebnega načrta ali pričakovanj, objavila na nekdaj izredno priljubljeni spletni platformi Tumblr pod imenom Najlepše mesto na svetu. Če vmesni čas zaobjamemo s klišejsko krilatico: vse ostalo je zgodovina. V tem poldrugem desetletju sta zmagala na Photonovem natečaju za izdajo fotoknjige in svojo (naslovljeno seveda Najlepše mesto na svetu, ki danes velja že za zbirateljski kos)

razprodala, razstavljala na številnih prizoriščih, kot sta Muzej sodobne umetnosti Metelkova in Galerija Škuc, in ne nazadnje sta pristala tudi med zmagovalci lanskega natečaja festivala Kranj Foto Fest, kjer bosta letos razstavljala na Maistrovem trgu.

Analogna fotografija, ki jo pri tem uporabljata, se jima je že od začetka zdela preprostejša, bolj osvobajajoča, sproščena in intuitivna. »Ni bilo več vprašanja, kaj je uporabno za članek ali kaj bo šlo v časopis. Lahko sva preprosto reagirala na okolico in fotografirala tisto, kar naju je v nekem trenutku organsko pritegnilo.« Pri tem se držita nekakšnega pravila »no crop, no photoshop« – fotografij torej ne obrezujeta in ne obdelujeta, morda jih nekoliko prilagodita le za potrebe razstav.

Analogna fotoaparata pa imata praktično ves čas s seboj. »Tudi če grem samo odnest smeti, ga vzamem s seboj,« pravi Robert Marin«. »Nikoli ne veš, kdaj se ti bo kaj zgodilo. Mene so že v dvigalu stanovanjskega bloka pričakali takšni prizori, da sem si rekel: šit, zakaj nimam s sabo fotoaparata?« Matjaž Rušt se strinja, da je navdih, če znaš opazovati, povsod. In res: med našim pogovorom Marin denimo hitro, z utečenim gibom fotografira markantno mimoidočo stranko Levstik puba, ki bliskavico opazi, a se prav nič ne ujezi, ravno nasprotno, veselo nas pozdravi.

Pravzaprav sta v vseh teh letih opazila, da so ljudje za fotografiranje precej odprti, zlasti ko spoznajo, da gre za analogno fotografijo, ki je – v času nenehnega snemanja, fotografiranja in streamanja za družbena omrežja – že kar nekakšna posebnost. Včasih si izmenjajo tudi elektronske naslove, da jim fotografijo pozneje pošljeta. V težave sta pravzaprav zabredla le enkrat, ko se je eden od njunih prijateljev po objavi fotografije odzval precej burno in jima poslal celo serijo grozilnih elektronskih sporočil, kar sta nazadnje razrešila z umikom fotografije.

Ko ju povprašam o njunem najljubšem kraju oziroma kotičku v Ljubljani, skoraj v en glas odgovorita: kultni klub Bizzarnica, bolje znan kot Mariča v avtonomni coni Metelkova. Brez dvoma tam najdeta veliko materiala za svoje fotografije. Ljubljana jima je, kot poudarjata, kljub pomanjkljivostim še vedno zelo všeč. In kar je pomembno: na njunih fotografijah ni predstavljena s posmehom ali ironično distanco, temveč z veliko naklonjenostjo, humorjem in toplino. »Morda lahko kdo te fotografije interpretira tudi kot družbeno kritiko ali komentar in to je povsem legitimno, toda izvorno namen ni tak. Prvotno gre za nekakšen osebni dnevniški zapis, ob čemer naju določene stvari seveda motijo. Ampak to je del odnosa. Če ti je za nekaj vseeno, tega verjetno ne fotografiraš petnajst let.« Ravno zato je naslov projekta – Najlepše mesto na svetu – nekoliko hudomušen. V njem sta hkrati ljubezen do mesta in zavedanje vseh njegovih pomanjkljivosti. »In morda je ravno to najbolj iskren odnos do Ljubljane: da jo imaš rad takšno, kot je, ne samo takrat, ko je lepa.« Zoran Janković je, kot pravita – ne glede na moralno sodbo o njem – pustil »zelo močan pečat na tem mestu. Verjetno enega največjih od Ivana Hribarja naprej. Njegovo obdobje je nekaj, kar je nemogoče spregledati. In mislim, da midva nehote precej dobro dokumentirava tudi to obdobje.« In kaj jima gre v Ljubljani najbolj na živce? Vse višje cene in nedostopna stanovanja, betoniranje in sekanje dreves ter generična glasba, ki se razlega in lokalov, povečini namenjenih turistom. Pa tudi občutek, da je vedno manj prostora za značilne mestne like, čudake in posebneže. Prav ti so zanju pomemben del Ljubljane, ki ga želita s fotografijami ohraniti, četudi niso nujno podoba mesta, kakršno bi vsakdo želel na razglednici. »Turistifikacija Ljubljane spreminja njen vsakdanji utrip,« pravita. »Vse postaja spolirano, generično in dolgočasno.« Kako pa je z moralnimi zadržki? Navsezadnje se med njunimi motivi znajde tudi precej takšnih bolj občutljive narave, surove podobe ljudi in življenja na obrobju. Oba pravita, da se jih trudita imeti čim manj, predvsem zato, ker njun namen ni nikogar izpostavljati, osramotiti, kritizirati ali mu škodovati. Pri fotografiranju takšnih prizorov zato poskušata ohraniti določeno mero občutljivosti, in kjer je mogoče, zaščititi identiteto fotografiranih. »Navsezadnje ima vsak šibke trenutke v življenju in tudi mi se lahko znajdemo v podobnih situacijah,« pravita. Obenem pa se ne želita zaradi moralne zadrege odpovedati dokumentiranju teh pogosto spregledanih delov mestnega življenja, tistih, ki brbotajo pod zglajenim površjem. Fotografski objektiv zanju beleži trenutek in čas, v katerem živita; tudi in zlasti takrat, ko ta ni posebej prijeten ali fotogeničen.

Razstava: Najlepše mesto na svetu (v okviru festivala Kranj Foto Fest)

Kje: Maistrov trg, Kranj

Kdaj: 28. avgusta ob 14.30 vodeni ogled s fotografoma (festivalsko dogajanje traja od 26. avgusta do 27. septembra 2026)