+ + + +
Čudežni deček iz Comptona je odrastel, z njim pa tudi njegov zvok. Ta se je iz surovega lo-fi popa, s katerim si je ustvaril ime – komade je do pred nekaj leti snemal kar z iPhonom – na prejšnjem dolgometražnem albumu Gemini Rights razbohotil z veliko razkošnejšimi aranžmaji in bistveno bolj zloščeno produkcijo, tokrat pa Lacy namerno stopi korak nazaj.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + + +
Čudežni deček iz Comptona je odrastel, z njim pa tudi njegov zvok. Ta se je iz surovega lo-fi popa, s katerim si je ustvaril ime – komade je do pred nekaj leti snemal kar z iPhonom – na prejšnjem dolgometražnem albumu Gemini Rights razbohotil z veliko razkošnejšimi aranžmaji in bistveno bolj zloščeno produkcijo, tokrat pa Lacy namerno stopi korak nazaj.
Vesoljni uspeh prejšnje plošče je doživljal kot dvorezni meč: seveda se ni branil vrtoglavega števila pretokov, polnih žepov in grammyja za najboljši album v kategoriji progresivni R & B, a to, da je komad Bad Habit postal viralni hit na TikToku, mu je kmalu stopilo na žulj. Opazil je, da mlado občinstvo na razprodanih koncertih v vse večjih dvoranah z njim prepeva zgolj refren te skladbe, ob preostanku repertoarja pa molči in nestrpno čaka. Do lažnih fenov je začel kuhati zamero in prezir, to pa je močno zaznamovalo nastanek nove plošče. Lacy pri ustvarjanju od nekdaj kaže težnjo, da komade, ki imajo velik potencial za pop hite, nonšalantno zaključi ravno v trenutku, ko se razživijo, tokrat pa ta potencial načrtno potepta pod dvema tonama reverba, utopi ga v nekonvencionalnih strukturah in načrtno oguljenih aranžmajih.
Zgovoren primer tovrstnega početja, ki zveni skorajda kot glasbeni ustreznik visoko dvignjenega sredinca, je komad nice shoes / in your world. Ta bi lahko brez dvoma zakraljeval na lestvicah, a ga je razpotegnil v devetminutno epopejo z nenavadno dramaturgijo, natrpal z antiklimaktičnimi vzponi, zasanjanimi intermezzi in psihedeličnimi utrinki. Tudi komada, v katerih gostujeta visokokategornici SZA in Erykah Badu, se ne obremenjujeta z dostopnostjo množicam: prvi je lo-fijasto robat in neizbrušen, drugi počasi kotaleča se dubovska meditacija brez repa in glave. Skratka, kot bi se Lacy na vso moč trudil, da ja ne bi ustregel hordam poslušalcev s TikToka.
Lacy možnost za pop hite načrtno potepta, a si enostavno ne more pomagati, da ne bi mimogrede ustvaril nekaj nalezljivo spevnih napevov.
© Arhiv založbe
Vse to še zdaleč ne pomeni, da je album zahtevna avantura za robno občinstvo izbranih sladokuscev. Lacy ostaja izjemen melodik, le da nam hitov ne servira več na pladnju, temveč jih pretanjeno zakamuflira pod zamegljene kitare, lebdeč falzet in psihedelične teksture, pri čemer si enostavno ne more pomagati, da ne bi mimogrede ustvaril nekaj nalezljivo spevnih napevov. Komad the feeling, ki je napovedal ploščo, je resen tekmovalec za singel leta, v njegov DNK je globoko vtisnjen vpliv Lacyjevega vzornika Princea, sočasno pa zadeva zveni kot tolažilna nagrada za fene poniklega Franka Oceana, čigar nove plošče morda ne bodo nikoli dočakali. Kot zgovorno pravi avtor, je to »plošča za kitarske mulce, ki obožujejo synthe, in synthovske mulce, ki obožujejo kitare«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.