Konzum / Na javki pri Franji

Tamlada dva u Luogu imata od nedelje do četrtka odprto od 10. do 21., ob petkih in sobotah pa potegneta do 22. ure.

Ambient: podedovana blago kičasta oprema iz devetdesetih let; posodje je že posodobljeno, trenutno prav pride tudi prijetno sveža terasa

Napitki: piva iz lokalne pivovarne Zajc in dovolj dostojna zbirka večinoma primorskih buteljk, ki jih prodajajo po dvakratniku vinotečnih cen.

Vegetacija: poleg solat se najdejo tudi kakšna juha, pica, pašta in štruklji za nemesojede goste

Dostopnost: parkirišče ob cesti, za gibalno ovirane ni prehudih zaprek

Fino: divjačinski tatar pašte sv. potrebušina

Ne tako fino: panakota

Ceviche je stal 15,4, tatar in karpačo 15,5, svedrci 13,4, rezanci 13,7, njoki 14,5, potrebušina 16, jelenov hrbet 27, goveji file 27,5, mousse 5,5, kremšnita in panakota pa 6 evrov.

»A lahko nehaš ovinkariti in poveš, kam gremo?!« je v uho šoferja naše skrivne odprave z zadnjega sedeža priletela rahlo nejevoljna opazka. Na spustu v eno od cerkljanskih grap jo je izustil inšpektor, ki so mu razlogi za tokratno poostreno skrivnostnost odprave postali jasni šele ob pogledu na spominsko tablo, oznanjujočo, da sta v in pri tej domačiji delovale partizanski javki in žaga, čisto blizu pa še legendarna partizanska bolnišnica Franja, katere šefica in imenodajalka dr. Franja Bojc se je poročila v eni od gostinskih sob – na veseli dogodek še vedno spominja njen veliki portret.

Gostilna v Logu se od lanske jeseni po cerkljansko imenuje Uaštaríe u Luogu, mlada najemnika pa sta s spremembo imena prinesla tudi novo energijo, smele načrte in – to nam je še posebej pogodu – prepričljivo aktualizirano kuharijo, temelječo na surovinski robi z domače kmetije in od okoliških rokodelcev.

Jedilnik sestavljajo pričakovane obveznice, tvistom, ki jih delajo posebne, pa lahko bolj kot spektakularnost pripisujemo duhovitost. Že pozdrav iz kuhinje je krasna miniatura domačega kruha, telečje paštete, fermentirane bučke in vložene jerebike. V divjačinski tatar poleg klasičnih gverc, brina in gorčice vmešajo še sesekljane slive (z drevesa, ki ti ga pokažejo), putr pa nadomestijo s kremasto mešanico dišeče telečje in svinjske maščobe, pobrane s površine fondov, ki jih kuhajo za omake. Na goveji karpačo natrgajo hud melanž frišnih zelišč z vrta, zato je vsak grižljaj malo drugačen, citrusni kislobi v postrvjem cevicheju pa kontrirajo s sladkastim jagodnim coulisom.

Posebno poglavje so pašte. Kar dvema – rezancem s koromačem in radičem ter skutnim njokom – so dodali tako zajetne kose mesa (dušene svinjske ličnice prvi in hrbet divjega prašiča drugi), da bi jed zlahka prodajali kot glavno, za prekvalifikacijo so bili dovolj izdatni tudi svedrci s svinjino, črnim česnom, rjavim maslom in ovčjim sirom. Pripominjamo samo, da bi se vsem trem paštam bolj kot veliki ravni pladnjasti krožniki podalo globoko posodje.

Drugega – razen ponesrečene pretrde panakote z nebodijutreba drobljencem in brizgano smetano na vrhu – ne bi spreminjali nič: koža na bajaderah sv. flama je bila epska, budla ob govejem fileju etnološko izobraževalna, ajdova polenta pod jelenovim hrbtom nam je razširila obzorja, čokoladni mousse in kremšnita pa sta potrdila, da je – če človek nima res fajn ideje – klasike najbolje pustiti take, kot so, le pripraviti jih je treba, kakor se šika. In to v Uoštaríe u Luogu tudi znajo. Smrt fašizmu!