Komentar / Kdo bo ustavil Mahniča?

Poslanec ni poslanec samo takrat, ko sedi v parlamentarni klopi. To bi morala biti ena od najbolj samoumevnih stvari v demokraciji. Poslanski mandat se ne vklopi ob začetku seje in izklopi, ko ugasnejo kamere. Človek, ki je izvoljen v državni zbor, ostane nosilec javne funkcije tudi takrat, ko piše na družbenih omrežjih, govori novinarjem ali nastopa na strankarskem dogodku. Če od poslanca pričakujemo odgovornost, dostojnost in spoštovanje institucij, te lastnosti niso rezervirane le za seje državnega zbora.

Primer Lenarta Žavbija je pomemben. Če poslanec prestopi mejo dostojnega, naj za to odgovarja. Njegovo izjavo, ki jo je zagovornik načela enakosti Miha Lobnik doživel kot žaljivo in homofobno,  so poslanci obravnavali. Žavbi se je opravičil, kolegij predsednika državnega zbora pa mu je izrekel opomin z javno objavo.

Zato je toliko bolj nenavadno, da je pri enem poslancu mogoče hitro ugotoviti kršitev etičnega kodeksa, pri drugem pa se stvar ustavi pri vprašanju, ali je nekaj napisal na X ali izrekel v parlamentu. Stevanović je pri Žavbiju pokazal, da je mogoče ukrepati. Kje je potem meja? Veljajo  za vse enaka merila?

Če nekoga označiš za komunista, si ga ideološko diskreditiral. Če pa ga povežeš z vohunsko mrežo, si nad njegovo glavo ustvaril sum izdaje oziroma nelojalnosti državi.

Žan Mahnič je namreč človek, ki je v politiki že dolgo vajen prestopati meje. Urško Klakočar Zupančič je napadal z namigovanji o duševni bolezni, Roberta Goloba je poniževal z opazkami o njegovi partnerki, poslanke Gibanja Svoboda je označil za »histerične«, Natašo Pirc Musar pa za »komunajzarko«. Leta 2020 je ob fotografiji štirih belih žensk zapisal, da je to »vsa raznolikost«, ki jo potrebuje Evropa, kar je sprožilo očitke o rasizmu in seksizmu.

Vidite vzorec? Vedno znova gre za isto politično tehniko: človeka najprej opremiti z etiketo, nato njegovo verodostojnost povezati z nečim sumljivim, nazadnje pa spodkopati še institucijo, ki mu daje legitimnost.

In prav zato je današnji Mahničev odnos do Nataše Pirc Musar pomembnejši od vseh njegovih žaljivih besed. Najprej jo je označil za »komunajzarko«, zdaj jo njegovi napadi povezujejo še z domnevno rusko vohunsko mrežo. To je že druga raven politične komunikacije. Če nekoga označiš za komunista, si ga ideološko diskreditiral. Če pa ga povežeš z vohunsko mrežo, si nad njegovo glavo ustvaril sum izdaje oziroma nelojalnosti državi.

A za to so potrebni dokazi. Ne namigi. Ne fotografije. Ne prijateljstva. Ne potovanja. Ne politično uporabne zgodbe, iz katerih si lahko vsak sestavi svoj fantazijski film. Dokazi. Če jih ni, ostane samo sejanje suma. In sejanje suma je ena najučinkovitejših metod politične diskreditacije. Ko namreč enkrat poseješ dvom, ti ni treba več dokazati ničesar. Dovolj je, da rečeš, da vprašanje vendarle ostaja.

Napad na predsednico republike je nevaren, če temelji na neresnicah in namigovanjih. Napad na ustavno sodišče pa postane še nekaj več, če se iz kritike njegove odločitve spremeni v spodkopavanje njegove legitimnosti.

Predsednica republike je institucija države. Lahko se z njo ne strinjamo. Lahko ostro kritiziramo njene odločitve, njeno politiko, njene izjave. Lahko zahtevamo njeno politično odgovornost. Toda ne moremo je iz javnega prostora izriniti tako, da jo najprej označimo za »komunajzarko«, nato pa nad njo obesimo še senco ruske vohunske mreže.

Tudi ustavno sodišče je Mahnič napadal že prej. Leta 2019 je po eni od odločitev zapisal: »Mafija je torej zaščitila mafijo.« Zaradi tega je bil celo ovaden zaradi razžalitve. Takratni predsednik ustavnega sodišča Rajko Knez je njegove izjave označil za neprimerne in opozoril na nespoštljiv odnos do druge institucije državne oblasti. Šest let pozneje smo očitno znova pri istem vprašanju.

Tokrat je ustavno sodišče sprejelo odločitev, ki politični desnici ni všeč: referendum o omnibus zakonu je dopustilo. Sodbo lahko kritiziraš. Lahko rečeš, da je napačna. Lahko argumentiraš, zakaj je napačna. Ampak obstaja meja, ki je v demokraciji ne bi smel prestopiti nihče, še najmanj poslanec. Odločitev ustavnega sodišča ni neobvezno mnenje, ki ga upoštevamo takrat, ko nam ustreza. Institucij ni mogoče uporabljati kot orodje za obračun s političnimi nasprotniki, nato pa jih zavreči, ko začnejo omejevati našo moč.

Ustavno sodišče je ena od varovalk oblasti. Njegova naloga je, da presoja v okviru ustave. In ravno zato ima napad nanj posebno težo. Napad na političnega nasprotnika je grd. Napad na predsednico republike je nevaren, če temelji na neresnicah in namigovanjih. Napad na ustavno sodišče pa postane še nekaj več, če se iz kritike njegove odločitve spremeni v spodkopavanje njegove legitimnosti.

Ko je oblast pomembnejša od države, pride trenutek, ko ni več pomembno, kaj bo od države ostalo. Pomembno je le, kdo bo še vedno stal na vrhu njenih ruševin.

In morda je prav to skupni imenovalec Mahničevega političnega nastopanja. Bolj pomembno – kot njegova žaljivost – je to, koga, kaj in zakaj ruši.

Najprej je bila tarča predsednica državnega zbora. Potem premier. Potem predsednica republike. Že prej ustavno sodišče. Danes znova predsednica republike in ustavno sodišče. Vedno znova institucija ali človek, ki predstavlja institucijo. Vedno znova diskreditacija. Vedno znova dvom. Vedno znova vprašanje, ali je človek ali institucija sploh še vredna zaupanja. In potem je dovolj je reči, da je institucija pokvarjena. Ali neumna. Ali del zarote. Ali pa, kot je zabrusil pred leti, da je »mafija«.

Ko zmanjka dokazov, ostanejo namigovanja. Ko zmanjka argumentov, ostane diskreditacija. In ko je oblast pomembnejša od države, pride trenutek, ko ni več pomembno, kaj bo od države ostalo. Pomembno je le, kdo bo še vedno stal na vrhu njenih ruševin.

Princ teme.