»Umiranje in smrt spadata v skupnost, ker sta del življenja«

Varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek je ob pomislekih dela prebivalcev Bresternice pri Mariboru glede vzpostavitve centra za demenco in regijske hiše hospica v njihovem okolju poudarila, da slednji ne sodi na rob družbe, temveč v skupnost. Paliativno oskrbo moramo približati ljudem po vsej Sloveniji, je poudarila varuhinja.

Drenik Bavdek razume, da lahko načrtovanje večjega objekta v stanovanjskem okolju odpira vprašanja glede velikosti stavbe, prometa, dostopov, zelenih površin in skladnosti s prostorskimi akti. Ta vprašanja po njenem mnenju terjajo pregledne postopke, pravočasne informacije in resnično možnost sodelovanja javnosti.

"Hkrati pa pomisleki, ki izhajajo iz strahu pred umiranjem, bolnimi ljudmi ali pogrebnimi vozili, kažejo, kako nujna sta razumevanje poslanstva hospica in odpravljanje predsodkov. Umiranje in smrt spadata v skupnost, saj sta del nje, ker sta del življenja. Človekovo dostojanstvo pa mora biti varovano tudi ob njegovem koncu," je zapisala v izjavi za javnost.

Ob tem je pozdravila prizadevanja Mestne občine Maribor za dostopno paliativno in hospic oskrbo, ki je bistveni del humane, varne in človeku dostojne družbe. V Sloveniji namreč deluje le ena stacionarna hiša hospica, po strokovnih ocenah bi jih potrebovali najmanj šest.

"V obdobju, ko je posameznik v hudi zdravstveni stiski ali se poslavlja od življenja, skupaj s svojo družino potrebuje predvsem podporo in mir. V tem obdobju so iskanje informacij o podpori, pogajanja z izvajalci storitev ali pogoste vožnje v Ljubljano breme, ki je dandanes za socialno državo, kot je Slovenija, enostavno nesprejemljivo," je poudarila varuhinja.

Kot je pojasnila, hospic ni bolnišnica ali dom za starejše, temveč prostor celostne podpore neozdravljivo bolnim v zadnjem obdobju življenja, ko oskrba doma ni več mogoča ali bi bila za bolnika in bližnje preveliko breme.

Ob tem pri Varuhu opozarjajo, da ustava, mednarodne pogodbe o človekovih pravicah ter zakonodaja državo zavezujejo k varstvu človekovega dostojanstva, enakosti in dostopnosti zdravstvenih ter socialnih storitev. Vsakdo mora imeti ne glede na kraj bivanja možnost dostopa do podpore, ki omogoča dostojno življenje in dostojno umiranje, zato je decentralizacija paliativne oskrbe po njihovem mnenju vprašanje enakosti in dejanskega uresničevanja človekovih pravic, ne zgolj organizacije storitev.

Varuhinja je zato vse vpletene pozvala k spoštljivemu dialogu, ki bo hkrati naslovil pomisleke prebivalcev z namenom iskanja rešitev, državo pa, naj brez nadaljnjega odlašanja zagotovi stabilno mrežo paliativne in hospic oskrbe po vsej Sloveniji, dovolj usposobljenega kadra ter učinkovito povezovanje zdravstvenih, socialnovarstvenih in skupnostnih storitev. Pri tem mora dosledno uresničevati priporočila neodvisnih nadzornih institucij in zagotoviti, da pravice ne ostanejo zgolj zapisane na papirju, so še zapisali.

»Najbolj se bojijo smrti tisti, ki niso polno živeli«

Preberite tudi članek Dore Trček, ki smo ga v Mladini objavili marca. Smrt je za marsikoga še vedno nelagodna tema, številni umetniški projekti pa si prizadevajo odpraviti enega največjih tabujev zahodne civilizacije. Zapis je v celoti na voljo na tej spletni povezavi.