Teden / Janša žuga 50 tisoč javnim uslužbencem, sam pa povečuje ekipo

Kakšnih 50 tisoč zaposlenih iz javnega sektorja se mora preliti v gospodarstvo, ker so potrebe velike. Trenutno je izdanih 148 tisoč dovoljenj za tuje delavce,« je predsednik vlade Janez Janša pred dnevi dejal v Celju in z napovedjo zasenčil vse preostalo dogajanje na letošnjem obrtnem sejmu MOSS.

Veliko o teh besedah pove to, da jih v uradnem sporočilu vlade o Janševem obisku na MOSS ni. V njem ni omenjeno število 50 tisoč, kar je četrtina zaposlenih v javnem sektorju (195.593 v povprečju leta 2025). Uradno sporočilo navaja le, da je predsednik vlade »pomemben del razprave« namenil gibanju zaposlenosti v javnem sektorju. »Izpostavil je, da se je število zaposlenih od osamosvojitve povečalo s približno 125 tisoč na okoli 196 tisoč.« Ter da se bo moral »del zaposlenih iz javnega sektorja skozi daljše obdobje preliti v gospodarstvo«. A vendar »nikogar ni treba pustiti brez službe. Prestrukturiranje je treba izvesti postopno in na mehak način.« Ob Janševi napovedi, ki sodi bolj med retorične hiperbole, primerljive s Trumpovimi, omenimo le troje.

Prvič, slovenski javni sektor, torej sistem, ki izvaja javne storitve in omogoča normalen potek življenja, ni nadpovprečno bohoten. Sveža analiza dunajskega Centra za raziskovanje javne uprave KDZ iz maja letos kaže, sklicujoč se na podatke OECD, da je število zaposlenih v javnem sektorju na 1000 prebivalcev v Sloveniji 87,1. To je bistveno manj kot v več članicah EU, presegajo nas Švedska s 146,1 zaposlenega v javnem sektorju na 1000 prebivalcev, Finska (126,2), Litva, Latvija in Estonija (od 109,6 do 118,2), sosednji Hrvaška (100,8) in Madžarska (93,9), Francija (92,4), Bolgarija (90,4) in Češka (88,5), povsem primerljivi pa smo s sosednjo Avstrijo s 86,6 zaposlenega v javnem sektorju na 1000 prebivalcev.

Drugič, medtem ko Janša »mehko« grozi vsakemu četrtemu zaposlenemu v javnem sektorju, sam povečuje ekipo. Del gradiva ob rebalansu proračuna 2026, ki je v postopku v državnem zboru, je predlog skupnega kadrovskega načrta organov državne uprave. Ta razkriva, da je za »vladne službe, odgovorne predsedniku vlade,« torej Janši, ob rebalansu predlagano povečanje dovoljenega števila zaposlenih s 761, kolikor je veljalo pod Golobom, na 766.

Tretjič, retorično: zakaj v javnem sektorju desetletja in desetletja vztraja Janša? Maja letos objavljena  analiza raziskovalno-dokumentacijskega sektorja državnega zbora kaže, da je imel med vsemi poslankami in poslanci od prvega sklica parlamenta 1992 osmi najdaljši mandat. Skupno 7470 dni je bil poslanec, vmes je bil minister in predsednik vlade ter leta 2014 za 176 dni tudi zapornik na Dobu. Od časa porajanja demokracije je prejemal javno plačo, zaradi zapora pa je nedavno prejel približno 110 tisoč evrov odškodnine, prav tako iz javnega, skupnega denarja. Tudi sedanji gospodarski minister Anže Logar, ki kima Janši, se ni nikoli »mehko« prelil v gospodarstvo. Če se pošalimo: s prehodom iz stranke SDS v satelit Demokrati se ne kvalificira za podjetnika, ker pač ni šel zares na svoje.

Morda pa se za vsem tem velikim prestrukturiranjem skriva neki drug, domoljubni premislek. Vladajoča politika rada omenja, da je v Sloveniji veliko delovno aktivnih tujcev in da bi bilo bolje, če bi namesto njih delali Slovenci. Ker pa imamo zelo nizko stopnjo brezposelnosti in slovenskih delavcev preprosto zmanjkuje, si je politika očitno izmislila zvijačo: ljudi bi iz javne uprave nagnala za delovne stroje, na polja in gradbišča, kjer bi nadomestili tujo delovno silo. Kaj takega bi bilo seveda nesmiselno, so pa podobno taktiko uporabljali Rdeči Kmeri.