Pamflet / Bernard Nežmah: Temne strani javnega medija

Eden od referendumov bo odločal o obveznem plačevanju prispevka za RTV SLO. Ta je eden redkih medijev v državi, ki ni v zasebnem lastništvu, torej javni medij. Zagovorniki sedanjega stanja izpostavljajo, da gre vendar za javni medij, ki je pomemben za sam obstoj demokracije in za možnost ljudi, da imajo dostop do kakovostnih preverjenih informacij, ki jih pripravljajo profesionalni novinarji, zavezani etičnim standardom. Toda: ali se je javni medij res apriori ločuje od zasebnih po tem, da prinaša kakovostne in preverjene informacije? Ob nacionalki je eden največjih javnih medijev glasilo Ljubljana, ki ga izdaja mestna občina. Ta je zadnjih 20 let klasično propagandno trobilo, katerega smisel je poveličevanja lika župana Jankovića. Če bi imeli v mestu referendum o njegovi ukinitvi, bi ga njegovi zagovorniki ne mogli braniti, češ da bodo potem meščani izgubili dostop do kakovostnih informacij. OK, nacionalka pač ni trobilo. Toda, ali je njeno financiranje prek obveznega prispevka res garant njene objektivnosti in absolutne korektnosti?

Regula, da največjo RTV hišo plačujejo neposredno državljani, ni novost, ki so jo prinesle prve svobodne parlamentarne volitve po drugi vojni. Že v času partijske države so uvedli obvezno mesečno plačevanje za te, ki so imeli bodisi radijski oz. televizijski sprejemnik, potem pa so to dajatev naprtili lastnikom električnega priključka. Je bila tedanja predhodnica RTV SLO zgled demokratičnega medija? Nikakor, bila je agitpropovsko orodje zveze komunistov, natanko tako kot povsod po deželah vzhodne Evrope. A formalno je bila javni medij, njeno vodstvo pa niso imenovali v partijskih organih, na sejah vlade, kaj šele, da bi o njem odločali poslanci, tedaj po imenu delegati. Skratka, formalna struktura svetov, ki jih neposredno ne imenuje parlamentarna politika, ni sama po sebi vakcina proti političnemu dirigiranju.

Drugi argument za neposredno državljansko plačevanje je prenos vpliva s strani politike na gledalce. Kot načelo se sicer sliši imenitno, kaj pa njena realizacija: ali imajo gledalci v resnici kak vpliv? A postavimo drugače, bolj v duhu britanskega BBC: kakšni so uredniški standardi nacionalke? Torej, kakšen je sistem, ki ga je moč preverjati v njegovi konsistentnosti? V oddajah Odmevi, Politično in podobnih je enostavni ključ, da povabljeni gosti zrcalijo družbene razlike, enostavno - da v studiu nimamo le zagovornikov oz. nasprotnikov vlade. Tega principa uravnoteženosti že dolgo ni več kot zahtevane norme.

Od osrednje novičarske oddaje, kot je Dnevnik, pa bi pričakovali družbeno relevantnost njihovih prispevkov. Zadnjo sredo nam je Dnevnik postregel z vestjo, da je od županske kandidature na prihajajočih lokalnih v Kopru odstopil mestni svetnik Jure Colja, ki je sočasno izstopil tudi iz stranke SDS. Prispevek je bil pikolovsko natančen, navedel je celo, ob kateri uri je odstopil, dodal, da je tri ure za njim iz strankinih organov izstopil še njegov oče, prinesel odstotek 19,12 glasov, ki jih je prejel na zadnjih državnih volitvah in še in še. Celoten prispevek v osrednjem Dnevniku je trajal vel kot dve minuti, štirikrat več kot protestno pismo redovnic papežu glede tajnosti sojenja patru Marku Rupniku in dvakrat več kot blokada ljubljanske občine zakona, ki ureja pokop pobitih vojnih ujetnikov, ki jih je bilo krepko čez deset tisoč. Kakšen družbeni pomen za vseslovensko publiko ima ta odstop, da je krepko presegel druga dva relevantna prispevka? - Odstopljeni se je umaknil iz županske tekme. Kako močan pretendent pa je bil? Na zadnjih volitvah se je potegoval za mesto župana in prejel 2,53 odstotka glasov. Ali je kdaj nacionalka pripravila tako dolg prispevek o odstopu tako minornega kandidata v kakšni izmed slovenskih občin? Konec koncev je tudi njegovo mesto svetnika v koprski skupščini komajda zaznavno - SDS ima v mestnem svetu, ki ga tvori več kot 30 članov, enega samega. Tam je tretjerazredna politična sila. Skratka, nobenega materialnega razloga po takšni uredniški odločitvi ni, edini razlog je na veliko poantirati, kako je en član izstopil iz največje vladne stranke. Torej tiha anti-SDS propaganda. Ne znam si predstavljati, da bi BBC na enak način poročal o izstopu enega samega člana vladajoče stranke v mestecu, v katerem je ta osvojila le enega izmed 30 mandatov!??????

Ko je ameriški predsednik Donald Trump lani napovedal, da si bo priključil Grenlandijo, češ da morajo ZDA to storiti zaradi svoje nacionalne varnosti, so nacionalka in tudi številne evropske in slovenske medijske hiše njegov namen označile za grožnjo mednarodnemu pravnemu redu in usule so se kritike na njegovo avtoritarno politiko. Številne države EU so v odgovor poslale na danski otok celo vojaške enote, da bi demonstrirale suverenost nad otokom. Slabo leto kasneje so isti mediji prinesli vest, da sta Danska in ZDA sklenile dogovor, ki svetovni velesili zagotavlja trajni nadzor nad otokom: ameriška vojska bo lahko zgradila nova vojaška oporišča in imela pravico zračnih preletov. Danska premierka Mette Frederiksen, ki je na začetku leta vehementno zavračala Trumpove zahteve, zdaj pravi, da dogovor krepi skupno varnost na območju Arktike in severnega Atlantika. Od medijskih kritik na račun ameriške grožnje suverenosti ozemlja EU ni ostalo nič, še spomin je izpuhtel.

Javni medij nima svojega visokoletečega pomena zgolj zato, ker obstaja, pa kakršenkoli že je.