Kolumna / Janko Lorenci: Kako si drzne!
EU, Trump, trumpiči
MLADINA, št. 38, 25. 9. 2026

© Tomaž Lavrič
Ursula von der Leyen, ne ravno velika voditeljica EU, je napravila pravo potezo; povabila je Kanado, naj postane pridružena članica Unije. Premier Carney je ponudbo sprejel, voditelja govorita o skupnih vrednotah in interesih. A še najbolj ju povezuje skupni nasprotnik – Trump.

© Tomaž Lavrič
Ursula von der Leyen, ne ravno velika voditeljica EU, je napravila pravo potezo; povabila je Kanado, naj postane pridružena članica Unije. Premier Carney je ponudbo sprejel, voditelja govorita o skupnih vrednotah in interesih. A še najbolj ju povezuje skupni nasprotnik – Trump.
Ta kar naprej neumno privija zaveznike, brez njih pa ne more zmagati v kosanju s Kitajsko, tekmovanju, ki zaznamuje veliko geopolitično preurejanje sveta, nekakšno reprizo hladne vojne. Zbliževanje EU s Kanado je del te zgodbe. Geopolitiko postavlja na glavo zlasti Amerika, še vedno prva sila sveta, ki pa zaradi napredovanja Kitajske, Indije, Brazilije … relativno izgublja moč, a ohranja miselnost gospodarja. Svet tiči v krizi liberalne demokracije, to poganja rast skrajne desnice in avtoritarcev, z njimi se razrašča nacionalizem, z njim pa konfliktnost med državami. V zraku je vojna psihoza, države se divje oborožujejo, hkrati se vsi pogrezamo v podnebno krizo.
Vsa ta godlja zdeluje tudi EU, drugo ekonomijo sveta, ki pa zlasti tehnološko in vojaško zaostaja za Kitajsko in Ameriko. Od slednje je predvsem vojaško močno odvisna – Amerika je tradicionalno jamčila za njeno varnost, Evropa pa ji je v zameno slepo sledila v zunanji politiki. To iz zdajšnje perspektive idilično razmerje je do temeljev razmajal Trump. Uniji nabija carine, izsiljuje privilegije za ameriške tehnokorporacije, ji drago prodaja energente, hkrati pa se kaže kot skrajno nezanesljiv vojaški varuh, bolj naklonjen Putinu in Xiju kot tradicionalnim zaveznikom. To je človek, ki spoštuje samo moč in denar.
Nasploh dela Trump vse narobe – duši demokracijo doma in pomaga avtoritarcem po svetu, sesuva mednarodni povojni red, z vojno v Iranu spravlja v stisko pol sveta, tudi slovenskega, zavrača državni nadzor nad umetno inteligenco, zanika podnebno krizo … Hkrati se, enako kot Putin, s podporo evropski skrajni desnici vmešava v notranje zadeve Unije. Po drugi svetovni vojni še ni bilo tako globalno škodljivega, nevarnega voditelja.
Sporazum s Kanado je pametna poteza, saj je v funkciji manjšanja odvisnosti EU od Amerike. To potrjuje že prvi Trumpov odziv: Uniji je zagrozil z visokimi carinami ali ustavitvijo trgovine. Dogovor je tudi znamenje, da se Evropa počasi otresa treh iluzij: da je odvisnost od Amerike naravno stanje stvari, da je Trump res zaveznik in da se bo nekdanja čezatlantska »idila« po njem obnovila. Ne bo se; najde se lahko varianta Trumpa, a tudi brez nje bo Amerika do Evrope ostala posesivna
in v marsičem izsiljevalska, kot je bila tudi pod drugimi predsedniki. Trump je njeno agresivnost samo do konca zaostril in razgalil.
Dogovor s Kanado, ki se je ostro uprla Trumpu, čeprav je od ZDA odvisna še bolj kot EU, je samo kamenček na poti postopnega miselnega in dejanskega osamosvajanja. Sporazum ima slabosti; pojem pridružene članice je konstrukt, frustriral bo številne stare kandidatke za članstvo v EU, njegov praktični domet je omejen. Vendar oživlja idejo sodelovanja med srednje velikimi silami kot protiuteži samovolji velikih sil. Kaže tudi, da Trump ni vsemogočen, Unija pa ne nemočna in brez lastnih mirovnih pobud; to se ji grdo maščuje glede vojne v Ukrajini, ki zdaj po malem že vdira v Rusijo, v hibridni obliki pa tudi v Unijo. Skratka, dogovor s Kanado, v bistvu silobran pred Trumpom, kruši pregovorno evropsko servilnost do Amerike, ta miselno-čustveni preskok pa je pogoj za pot do resnične suverenosti.
Unija ni narejena za krizno stanje, ki ga ta čas doživlja navzven in navznoter. Če hoče preživeti, se bo morala izumiti na novo. Za dva velika sklopa gre. Prvi: varnostna osamosvojitev od Amerike (to predpostavlja razumno oboroževanje), konec odvisnosti od ameriških tehnovelikanov, ureditev odnosov z Rusijo in Kitajsko in povezovanje z drugimi srednje velikimi silami. Drugi sklop: oživljenje zanemarjene zelene politike, predvsem pa obrzdanje skrajne desnice, ki ogroža temelje EU – demokratičnost, socialnost in kohezivnost. Ustavi jo lahko zlasti z močno socialno državo, ki bo prebivalstvu vrnila občutek varnosti.
Vse to je nemogoče preurediti na hitro. Neposredni spopad z Ameriko bi spravil Unijo v velikanske težave, zato bodo potrebni kompromisi in postopnost. Dovolj jasno pa je, da je dobrikanje Trumpu kontraproduktivno.
Še bolj kot Trump Unijo ogroža lastna skrajna desnica, nacionalistična, nesocialna in protievropska, tudi če govori nasprotno. Janša je njen trdni člen, tak je tudi proti EU. To je pokazal z vetom na resolucijo proti Izraelu, s čaščenjem Trumpa, z nastopi svojih evropskih poslancev … Če nasprotuje EU, še vedno osnovnemu jamstvu naše demokracije in celo ozemeljske celovitosti, je tudi izrazito protislovenski. Doma to protislovenskost jasno razgaljata Black Cube in odstavitev generalnega direktorja UKC Juga. Naš lokalni avtokrat, naš trumpič, je dal na njegovo mesto postaviti popolnega diletanta in tako vsem na očeh izvedel atentat na zdravje množice državljanov. Kako si drzne!
Unijo, za nas dragoceno in nepogrešljivo, lahko Slovenija najbolj podpre tako, da premaga svojega lažnega patriota.