Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Med razpadom in utopijo

Tradicionalni septembrski govor Ursule von der Leyen o stanju EU pred parlamentarnim zborom v Bruslju je obstal kot običajno na pol poti. Neskladje med ambicioznimi načrti in dejanskimi spremembami se poglablja, tveganja ekonomskih protislovij in politične dezintegracije EU pa povečujejo. Podoba EU kot politično aktivne, ekonomsko močne in geopolitično vplivne velesile postaja s praznimi nagovori njenih voditeljev v Bruslju vse bolj groteskna. Slovita evropska institucionalna formula očitno vse manj ustreza interesom in željam članic. Velike in močne zahtevajo več ekonomske avtonomije, manjše pričakujejo politični varnostni dežnik. Ekonomska stagnacija in politično nezadovoljstvo pa krepita ekonomski nacionalizem in politični suverenizem. Von der Leynova v tej kloaki ni ponudila nobenih oprijemljivih rešitev. Brez pravnih temeljev, virov financiranja in izvedbenih zadreg so izzvenele iz votlega v prazno. Evropske politične elite v Bruslju in na nacionalnih ravneh so obetavni evropski projekt usodno zavozile.

Temeljni politično-ekonomski problem EU poznamo že dolgo. Poglabljanja ekonomske integracije ni mogoče izpeljati brez korenitih političnih sprememb. Obogatitev ekonomske unije z monetarno zahteva na koncu fiskalno centralizacijo, ki pa ne more delovati brez politične unije. Torej je stabilnost ekonomskega razvoja odvisna od političnih omejitev. Politična federalizacija EU pa je v sedanjih razmerah nemogoča alternativa, podobno, kot je nekdaj demokratizacija tržne družbe spravljala v delirij komunistične oblasti. Socializem je razpadel od znotraj zaradi padca legitimnosti in ekonomske neučinkovitosti. In na tej poti lastnega razkroja je tudi sedanja EU. Druga zadrega zadeva širitev, ki poglablja nasprotja med članicami. EU pa nima niti ekonomskih niti političnih sposobnosti za njihovo reševanje. Zapolnjevanje balkanskega žepa in širitev proti Ruski federaciji na vzhodu in v Zakavkazju pomeni bolj hromitev lastnega delovanja kot odrešitev krize evropskega projekta. Zato bo balkanizacija EU očitno prehitela evropeizacijo Balkana.

Seveda banalnost evropskega politično-ekonomskega zla tiči drugje. Tehnološko in korporativno EU zaostaja za ZDA in Kitajsko, pesti jo energetska kriza s pomanjkanjem virov in dragimi energenti, deindustrializacija hromi gospodarsko rast, hitro staranje prebivalstva zahteva na trgu dela nujne migracije, ki sprožajo politične napetosti. Skratka, EU izgublja konkurenčni položaj na globalni ravni. Potem so tukaj še razcepljena zunanja politika, geopolitični lomi z ZDA in Kitajsko, shizofreni odnos do Rusije in Izraela, pa vera v ameriški unilaterizem in premoč neoliberalnega reda nasproti zahtevam »tretjega sveta« z državami BRICS. EU je tu geostrateško v izgubljenem političnem položaju.

Kaj znotraj teh zamejitev pomenijo napovedi von der Leynove, da EU dobiva razširjeni evropski varnostni svet, z Ukrajino in Kanado seveda, pa poseben protokol in mehanizem obrambe v hibridnih vojnah, kakopak z Rusijo in očitno mimo Nata? Gospodarstvu je namenila stare ugotovitve glede nekonkurenčnosti in repliko politik, ki so do tega pripeljale. Kitajski globalni liberalizaciji je postavila nasproti evropsko regulacijo in mini kopijo Trumpovega protekcionizma. Evropska militarizacija naj bi EU odrešila gospodarske stagnacije, varnost gre na račun socialne države. Ponudila je omejevanje družbenih omrežij za otroke in mladostnike, ne pa alternativ za evropski razvoj sodobnih tehnologij z lastno regulacijo. Kanada naj bi postala pridružena članica EU, toda brez jasnih okvirov in že delujočih sporazumov. Skratka, dobro desetletje političnih zablod se nadaljuje, EU pa ostaja brez ustrezne energetske, industrijske, tehnološke in socialno razvojne politike. Ni sposobna ustvariti razvojnega preboja zaradi lastnih političnih neumnosti in ideoloških ekonomskih zablod. Von der Leynova in zmerna evropska desnica sta kronski dokaz tega.

Širitev brez poglabljanja EU je zabloda, namesto obrambne vojaške unije potrebuje politično povezovanje, namesto birokratskih regulacij revitalizacijo podjetništva. Krepitev socialne države je tu skriti temelj evropske konkurenčnosti. EU je politično unikatna zveza držav, ekonomska suverenost je tu ključna. Zadeva zaščito osrednjih industrij, razvoj skupne energetike in sodobnih tehnologij, stabilen socialni model. Vračanje k skupnemu trgu pomeni politični razpad sedanje EU, politična (kon)federacija pa je utopija. Zato mora princip veta ostati pri obrambi nacionalne suverenosti, večinsko operativno odločanje pa postane vodilo gospodarstva in diplomacije. Institucionalna (re)forma EU določa domet in vsebino širitve in ne nasprotno.

V EU vlada »tehnokratski fevdalizem«, ki spominja na dekadenco in voditeljske kreature poznega fevdalizma. Zaton velikih državnikov spremlja vzpon nesposobnih vladnih kriznih menedžerjev. Ti ohranjajo disfunkcionalnost sistema zaradi lastnega preživetja. Tretjerazredne politične elite lahko zamejijo koalicija civilne družbe in korporativnega sveta, drugačne evropske volitve ter šokantni manevri ZDA, Kitajske in Rusije. Za Slovenijo je izguba nacionalnega veta manj usodna kot razpad EU. Postati bi morala motor regionalnega povezovanja Alpe–Jadran–Podonavje. Slovenija bi zunaj EU težko preživela. Usodno vstajenje ali prekletstvo naše suverenosti se tu tudi konča.