Žive meje / N'toko: Doktrina joka

Kmalu bo minilo 20 let od izida Doktrine šoka, megauspešnice, v kateri je avtorica Naomi Klein prikazala politično delovanje neoliberalnega kapitalizma. Prepričljivo je dokazala, da so zadnja desetletja kapitalistični razvoj poganjale predvsem katastrofe – nenadni pretresljivi dogodki, kot so vojne, potresi ali gospodarske krize. Politiki so izkoriščali učinek šoka, da so uvajali nepriljubljene gospodarske reforme, kakršnih v normalnih obdobjih ne bi mogli sprejemati. Šok jim je omogočil, da so resetirali družbo in jo znova zgradili v skladu s svojimi merili. Dezorientirani prebivalci, ki so doživljali travmatične pretrese, se enostavno niso mogli dovolj hitro organizirati, da bi ustavili plenjenje, ki je pretresom sledilo. Še preden so se zavedeli, kaj se jim dogaja, so hurikani pripeljali do privatizacije šol, teroristični napadi do diktatur. Neoliberalizem ni bil nikoli priljubljen, niti nam ni nikoli ponujal racionalnih rešitev – pot v naše življenje si je utiral skozi uničenje in kataklizme.

Tudi pri nas ni bilo nič drugače. Valovi privatizacije so vedno sledili družbenim pretresom, na primer razpadu Jugoslavije ali evropski dolžniški krizi. Podobna je bila krepitev nadzora in militarizma po šoku begunske krize, po izbruhu epidemije ali vojne v Ukrajini. V normalnih razmerah smo vedno zavračali takšne politike, v razmerah dezorientiranosti in strahu pa smo jih bili primorani sprejeti. In vedno je trajalo nekaj let, preden se je ljudstvu uspelo znova organizirati, da je kapitalu postavilo meje. A čeprav smo se v zadnjih dveh desetletjih deloma navadili doktrine šoka, čeprav smo ponotranjili kapitalistično manipulacijo s katastrofami, si v današnjih okoliščinah težko pomagamo s staro tezo Naomi Klein. Dogaja se nam namreč prav nasprotno: neoliberalno plenjenje se uvaja v odsotnosti kakršnegakoli družbenega pretresa.

Doživljamo res bizarne spremembe, kakršne so bile do zdaj nepredstavljive. Vlada uvaja varčevalne ukrepe v času rekordne gospodarske rasti. Navadno so bili za kaj takšnega potrebni recesija, zadolženost in mednarodni pritiski, zdaj napovedujejo odpuščanje učiteljev in javnih uslužbencev, čeprav se proračun povečuje! Še več, vlada izvaja brutalne socialne reforme v obdobju rekordno nizke brezposelnosti, ukinja javne projekte, ki imajo že zagotovljeno financiranje, uvaja privatizacijo zdravstva v obdobju, ko celo evropske institucije spodbujajo večjo vlogo države … Vsi največkrat diskreditirani ekscesi neoliberalizma so se vrnili, politiki pa se za te poteze niti ne trudijo iskati utemeljitve. Na noben pretresljiv dogodek se ne morejo opreti, nobene javne krize ni, ki bi klicala po takšnih ukrepih – šok s svojimi dejanji vsak dan znova priskrbi kar vlada sama. V tem smislu sledi kaotičnemu ravnanju Donalda Trumpa, ki po več mesecih še vedno noče povedati Američanom, zakaj so v vojni z Iranom. Nobenega 11. septembra ne potrebuje, nobene nacionalne tragedije – vojno je začel, ne da bi se potrudil zgraditi ljudsko podporo zanjo.

Takšen položaj nam veliko pove o procesih, ki so potekali v desetletjih od izida Doktrine šoka. Na eni strani si je razred bogatašev nagrabil toliko moči, toliko vpliva in virov, da mu enostavno ni več treba beliti si glave s tem, kaj o njem mislijo množice – o preziru do človeštva govori brez kakršnihkoli zadržkov. Na drugi strani pa je delavski razred ostal trajno ohromljen, ujet v atomiziranih celicah družbenih omrežij, kjer uporabnikom algoritmi sistematično odmerjajo dnevne količine šoka, jeze, ogorčenja. Vsako minuto smo zasuti z apokaliptičnimi tragedijami, a so te hkrati ostale brez vrednosti, saj smo od poplave informacij že povsem otopeli. Na prelomu tisočletja so krize prihajale kot sunkovite prekinitve sicer optimističnega družbenega razpoloženja, danes so le del nenehnega občutka razpadanja, ob katerem se počutimo nemočne in dezorientirane. Politiki so očitno ugotovili, da za pasivizacijo množic ne potrebujejo kakega posebej izrazitega šoka – ta je že vgrajen v vsakodnevno delovanje družbe. In neoliberalizmu ni več treba iskati legitimnosti, ker je že tako zažrt v vsa tkiva družbe, da se mu ta ne more iztrgati, pa naj si še tako želi.

Družbeni občutek, ki je podlaga za nova politična gibanja, zato ni šok, ampak nekakšna cmerava užaljenost – občutek opeharjenosti in zamere. Ljudje so spoznali, da so bili prevarani, vendar ne morejo glede tega ničesar storiti … lahko nemočno trmarijo in jokajo ali pa se še sami pridružijo vrstam lopovov in poskusijo prevarati druge. Nova družbena gibanja desnice nagovarjajo prav ta otročji nihilizem. Ne predstavljajo se kot poskus reševanja družbenih kriz, saj so te postale nerešljive znotraj kapitalizma. Nove oblasti so zgolj še politična manifestacija trajne krize – obraz družbenega razpadanja, ki je nepovratno. To, kar izpusti delajo z našim podnebjem, kar nove tehnologije počnejo z našimi družbenimi odnosi, kar bombe povzročajo človeškim življenjem … vse to politiki zdaj počnejo z javnimi institucijami. Ne obljubljajo ničesar drugega kot uničenje zaradi uničenja samega, spektakularno drvenje v skupinsko smrt. Svojim podpornikom ne ponujajo boljše prihodnosti, ampak kratko zadoščenje, da vidijo še koga drugega trpeti, preden nas vse vzame vrag. Kot vedno je Naomi Klein v najnovejši knjigi uspelo dobro poimenovati sodobno fazo kapitalizma: ne vlada nam več doktrina šoka, ampak »fašizem sodnega dne«. Tej politiki apokalipse pa se lahko postavi po robu le nova politika upanja. Politika, ki si bo drznila postaviti življenje pred dobičke.