V središču / Predvolilne obljube ali resni načrti?

»Tudi nanje nismo pozabili. Še letos bomo začeli graditi nov center za odvisnike na Metelkovi ulici, kjer bodo imeli svoj prostor med 7. in 19. uro. V tem času bodo imeli zagotovljeno zdravstveno varstvo, varno sobo in tudi park, kjer bodo čakali na oskrbo.« Tako je ob odprtju novega Centra za brezdomce v Ljubljani obljubljal župan Zoran Janković.

A v eni obljubi se skrivata dva projekta. Začnimo pri prvem, večjem. Center, o katerem govori Janković, bo pravzaprav del večjega kompleksa, novega tako imenovanega Izobraževalnega centra Zdravstvenega doma Metelkova. Objekt bo stal na nekdanjem začasnem parkirišču nasproti zdravstvenega doma. Točno začetka gradnje sicer še ne morejo napovedati, pravijo na Mestni občini Ljubljana. Združeval pa naj bi več programov, med drugim tudi tako imenovani Center za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. Takšen program v Zdravstvenem domu na Metelkovi ulici sicer že poteka, deluje pa v mreži 18 podobnih centrov po vsej državi. Novi center bo tako predvsem dopolnilo že delujočemu – ponudil bo nekaj več prostorov in ti bodo prenovljeni.

Zdravljenje in podpora pri teh programih potekata na več različnih načinov, poleg psihosocialne pomoči sta še dve ključni terapiji – substitucijski program in ambulantna detoksikacija. Ta je namenjena zdravljenju odvisnosti od različnih substanc, je tudi časovno jasneje začrtana, njen končni cilj pa je abstinenca – torej prenehanje uživanja drog. Tudi med detoksikacijo lahko posameznik prejema nadomestno terapijo, predpisano z receptom. Predpisane terapije se določijo glede na vrsto odvisnosti. Odvisniki od alkohola, denimo, navadno dobijo le pomirjevala, opioidni odvisniki (od heroina, fentanila ...) pa lahko prejemajo nadomestne, sintetične opioide, na primer metadon.

Odvisniki od prepovedanih drog sicer ostajajo zapostavljena in pozabljena družbena skupina – a zelo vidna. V Ljubljani je njihova populacija največja v državi, dolga leta zanemarjanja problema so namreč iz tavajočih odvisnikov naredila eno od najvidnejših mestnih »znamenitosti«.

Nadomestno zdravljenje lahko traja tudi več mesecev, pri nekaterih celo več let, cilji programa pa so manj togo zastavljeni. Navadno so namenjeni posameznikom, ki ne morejo vzpostaviti abstinence. Cilj torej ni nujno abstinenca, temveč predvsem zmanjševanje škode – manj je možnosti za okužbe (hepatitisi, HIV ...), manj možnosti za nevarne primesi, ki so prisotne v nenadzorovanih drogah, manj verjetnosti za predoziranje, saj je nadomestna snov zdravniško predpisana in natančno odmerjena. Bistvo je torej odvisniku zagotoviti stabilnejše življenje. Na tem področju med uspešnejše programe sodijo varne sobe: gre za sterilen, varen prostor pod nadzorom usposobljenega osebja, kjer lahko posameznik droge uporablja z zmanjšanimi tveganji. Po županovih besedah bi lahko sklepali, da bo odvisnikom v sklopu novega Izobraževalnega centra na voljo tudi varna soba. A to ne drži. Prostori za program varne sobe, kot pravijo na občini, naj bi bili drugje. Res pa naj bi jih zagotovila prav občina. Iz društva Šent, ki bo program v Ljubljani izvajalo, so potrdili, da potekajo intenzivni pogovori z občino in zdravstvenim domom o ustreznih lokacijah. Kje točno naj bi ti prostori bili in kdaj – če sploh – se bo program začel izvajati, v tem trenutku torej še ni jasno.

Odvisniki od prepovedanih drog sicer ostajajo zapostavljena in pozabljena družbena skupina – a zelo vidna. V Ljubljani je njihova populacija največja v državi, dolga leta zanemarjanja problema so namreč iz tavajočih odvisnikov naredila eno od najvidnejših mestnih »znamenitosti«. Obljube o dejavnejši obravnavi odvisnikov, varni sobi in novih zmogljivostih za zdravljenje žal mestna občina ponavlja že leta. Kako resno torej jemati te nove napovedi, izrečene slaba dva meseca pred mestnimi volitvami?