V središču / Petstoletna utvara

Učbenike in stene učilnic že od nekdaj krasijo zemljevidi sveta, izdelani po skoraj pol tisočletja stari Mercatorjevi projekciji, pri kateri so razmerja precej neskladna in zavajajoča, zato smo si o velikosti celin ustvarili nekoliko zgrešeno predstavo. Unija 54 afriških držav pod vodstvom Toga je lani predlagala resolucijo Correct the map (Popravimo zemljevid), ki si prizadeva za uveljavitev sodobnejše projekcije, imenovane Equal Earth projection (ekvivalentna Zemljina projekcija). Na uveljavljenih zemljevidih sta namreč Evropa in Severna Amerika videti sorazmerno večji od drugih celin, zato ju zgodovinsko zaznavamo kot pomembnejši, Afrika pa je tako pomanjšana, da jo doživljamo kot manj pomembno, malodane zanemarljivo silo, to pa izkrivlja dojemanje razmerja moči v svetu. Nedavno je resolucijo na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov podprlo 164 držav, šest se jih je pri glasovanju vzdržalo, zgolj ena je bila proti – Združene države Amerike.

Ekvivalentna Zemljina projekcija natančneje prikazuje relativno velikost celin: po njej so Združene države Amerike, Evropa in Rusija videti manjše, kot smo vajeni z uveljavljenih zemljevidov, Afrika, Južna Amerika in Južna Azija pa so videti bistveno večje. Togo je splošno sprejeto Mercatorjevo projekcijo predstavil kot zgodovinsko krivico, kot del kolonialistične dediščine. Kakor je na zasedanju skupščine dejal Robert Dussey, zunanji minister Toga, ima uveljavljeni (Mercatorjev) kartografski pogled na svet »resnične kognitivne, izobraževalne, geopolitične in družbenoekonomske posledice, zlasti za tiste, ki živijo na svetovnem jugu«. In nadaljeval: »Resolucija ne bo popravila zgolj zemljevida, temveč tudi način, kako dojemamo svet.« Čeprav vzgib za pripravo projekcije Equal Earth ni bila želja po odpravi zgodovinske krivice, ki je bila storjena Afriki, kakor je predstavljeno v senzacionalističnih razlagah, so ZDA pobudo razglasile za radikalen ideološki projekt, nastal v želji po pretirani politični korektnosti. »Pobuda je predstavljena kot neškodljiv poskus posodobitve kartografskih razmerij, a pravzaprav so takšne resolucije del ideološke agende, zaradi katere Združeni narodi izgubljajo verodostojnost,« je resolucijo ostro kritizirala Yaryna Ferencevych, predstavnica ZDA. »Namesto da bi se Združeni narodi posvečali resnično pomembnim vprašanjem mednarodnega miru, blaginje in dobrih odnosov, se ukvarjajo s kartografskimi projekti iz 16. stoletja in njihovim domnevnim prispevkom k reparacijam in kognitivni pravičnosti.« Resolucija ZDA na žulj ni stopila zgolj zato, ker so pri ekvivalentni Zemljini projekciji videti manjše kot pri Mercatorjevi – in Afrika bistveno večja –, temveč verjetno tudi zato, ker na posodobljenem zemljevidu od Grenlandije ostane le trohica njene nekdanje veličine: pri Mercatorjevi projekciji sveta je videti skorajda enako velika kot Afrika, čeprav je ta v resnici 14-krat večja od nje, kar je popačenje zemljevida, ki ga ekvivalentna Zemljina projekcija odpravi. To pa je za ZDA precejšnja nevšečnost v času Trumpovih okupatorskih teženj, saj je Grenlandija na Mercatorjevem zemljevidu videti skoraj kot celina, ki jo je Donald Trump označil za »velik, čudovit kos ledu«, Equal Earth pa jo skrči na približek njene dejanske velikosti.

Na zemljevidih sveta, izdelanih po Mercatorjevi projekciji, je Grenlandija videti skorajda enako velika kot Afrika, čeprav je ta v resnici 14-krat večja od nje.

Znanstvena razprava o kartografskih možnostih se je torej razplamtela v bojevito prerekanje o geopolitični pristranskosti, vendar projekcija Equal Earth ni nastala iz kakšnih ideoloških vzgibov. Kot je v pogovoru za Mladino razložil dr. Dušan Petrovič s Katedre za kartografijo, fotogrametrijo in daljinsko zaznavanje na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, »pri zgodovinski prevladi Mercatorjeve projekcije nikakor ne gre za zavestno zaroto Zahoda proti Afriki«. Profesor poudarja, da »nevtralne oziroma idealne kartografske projekcije ni – in je ne more biti –, saj ukrivljene tridimenzionalne Zemljine površine ni mogoče prenesti na ravno ploskev brez nekaterih deformacij«. »Kartografija je že v osnovi abstrakcija terena, pri kateri moramo vselej sprejeti nekatere kompromise.« Projekcija, ki jo je v 16. stoletju zasnoval flamski kartograf in geograf Gerardus Mercator, se je v zgodovini obdržala, ker je šlo za prelomen znanstveni dosežek, ki je izjemno uporaben za navigiranje na pomorskih poteh, čemur je bila tudi namenjena. »Čeprav popači velikost površin, ohranja oblike kopnega, njena navigacijska prednost pa so ravne črte s točkami, ki določajo konstantno, poenostavljeno smer plovbe,« pojasni Petrovič. »Zato je primerna za letalsko in pomorsko navigacijo, pri tem pa je zaradi matematične preprostosti primerna tudi za digitalne zemljevide in satelitsko kartografijo. Na Mercatorjevi projekciji temeljijo tudi spletni zemljevidi, kot so Googlovi Zemljevidi.« Kakor pravi, so k njeni dolgoživosti prispevali tudi povsem prozaični razlogi: Mercator ni bil zgolj kartograf, temveč tudi poslovnež in uspešen založnik, ki je atlase, globuse in zemljevide po Evropi razširjal v hvaležnem času – v obdobju razcveta tiska. Petrovič je torej skeptičen do moralističnih razprav o spornosti in (geo)politični nekorektnosti Mercatorjeve projekcije. Poudarja, da »nobena projekcija ni sama po sebi univerzalno najboljša. Vsaka ima svoje prednosti in slabosti, saj so različne projekcije primerne za različne namene.«

Projekcijo Equal Earth, ki je dvignila toliko prahu, je v Kaliforniji pripravila skupina vrhunskih kartografov, geodetov in matematikov, v kateri je tudi slovenski raziskovalec Bojan Šavrič, ki ga je britanski časnik The Guardian okronal za »matematičnega čarovnika ekipe«. Skromno je zatrdil, da so bili izračuni, katerih namen je površino tridimenzionalnega elipsoidnega telesa projicirati na ravnino, razmeroma preprosti. Za laično oko so videti kot raketna znanost.

Projekcijo, ki je deležna največ pozornosti, Equal Earth, je v Kaliforniji pripravila skupina vrhunskih kartografov, v kateri je tudi slovenski raziskovalec Bojan Šavrič, ki ga je Guardian okronal za »matematičnega čarovnika ekipe«.

Šavrič je iz okolice Los Angelesa za Mladino spregovoril prek videoklica in bil opazno osupel, ker je nišni kartografski projekt, za katerega je matematične izračune opravil pred devetimi leti, tako rekoč čez noč prerasel v svetovno politično polemiko oziroma temo, o kateri razglabljajo Združeni narodi in zaradi katere ga kar naenkrat oblegamo novinarji z vseh koncev sveta. Na to se je odzval s preprostim vzklikom: »Noro!« Tudi on je poudaril, da čisto vsaka projekcija neizogibno prinaša nekakšno preoblikovanje podobe sveta, zato niti ekvivalentna Zemljina projekcija »ne ponuja objektivne, nevtralne ali natančne podobe sveta«, kot se je izrazil. To je ponazoril s slikovito primerjavo: »Tudi pomarančnega olupka ne moremo zravnati, ne da bi ga raztrgali ali pomečkali.« Čeprav je ponosen na uspehe svoje skupine, je opozoril, da projekcija Equal Earth ni a priori boljša od Mercatorjeve. Ker je bila slednja ustvarjena za izdelavo pomorskih kart, ni najprimernejša za prikaz celotnega sveta, je pa hkrati na primer zelo smiselna za prikazovanje časovnih pasov.

Ob tem je opozoril, da ta projekcija še zdaleč ni edina druga možnost poleg Mercatorjeve – obstaja na stotine različnih projekcij, pri vsaki pa gre za drugačen kompromis med površinami, oblikami, koti, razdaljami in drugimi parametri –, a projekcija Equal Earth se je med drugim tako dobro prijela tudi zaradi premišljenega in vpadljivega imena oziroma »znamčenja«, pri tem pa je učinkovita, ker so zemljevidi, izdelani po tej projekciji, na pogled privlačni: »Če je karta dovršeno oblikovana, bo privlačila več pogledov. Estetika je vsekakor ključen vidik kartografije.« Šavrič se strinja, da resolucija Združenih narodov ni zavezujoča: ne pomeni, da bodo morali v šolah z zidov potrgati zastarele zemljevide in nemudoma posodobiti učbenike za geografijo, temveč gre predvsem za spodbudo, da se pri prikazovanju relativne velikosti celin uporabljajo projekcije, ki pravilneje prikazujejo površine. Ekvivalentna Zemljina projekcija pri tem ni edina možnost, saj resolucija dopušča tudi druge kartografske rešitve. Po Šavričevem mnenju je zato njen najdragocenejši prispevek »množično zanimanje za razumevanje zemljevidov in širjenje spoznanja, da z nobeno projekcijo ni mogoče ustvariti objektivne podobe sveta«.

O vprašanjih morebitne geopolitične pristranskosti ni želel podrobneje razpravljati, saj mu je delodajalec naročil, naj kartografije ne meša s politiko, vseeno pa se strinja s tezo, da »zemljevidi soustvarjajo našo predstavo o podobi sveta«, pri tem pa je pojasnil, da »temu v stroki pravimo Mercatorjev učinek. Dokaza, s katerim bi ta učinek dokončno potrdili, za zdaj ni, obstajajo pa indici, da lahko podoba sveta, kakršne smo vajeni z uveljavljenih zemljevidov, vpliva na naše dojemanje,« a tudi on je smehljaje se zavrnil teorijo (zarote), da je dolgoživost Mercatorjeve projekcije produkt kolonialistične nadvlade Zahoda.