V središču / Priznati si, da vsega ne vemo

Brian Cox je bil sprva prepričan, da bo glasbenik. In res je bil – danes rad pove, da je prvo službo dobil v bendu D:Ream, katerega članom se je pridružil pri nastopih v živo. Z njimi je hodil na turneje in z največjim hitom Things Can Only Get Better (Stvari se lahko le izboljšajo) so sredi devetdesetih let štiri tedne vztrajali na prvem mestu britanske lestvice singlov ter si prislužili nominaciji za nagrado brit in evropsko nagrado MTV. Staršem pa je neizmerno hvaležen, da so ga vseskozi, najverjetneje zato, ker sami te možnosti niso imeli, spodbujali tudi k študiju. Med koncerti je študiral fiziko, pritegnili sta ga astronomija in matematika in nato še marsikaj in raziskovanje ga je tako posrkalo, da je odložil inštrumente in je danes profesor fizike delcev na Univerzi v Manchestru. Ne predava pa le študentom, njegovo delo odlično pozna tudi najširša javnost, saj ji kot sovoditelj oddaje The Infinite Monkey Cage (Neskončna opičja kletka) na britanskem javnem radiu BBC Radio 4 ter avtor številnih dokumentarnih filmov in serij že skoraj dve desetletji znanost približuje na razumljiv, nemalokrat tudi komičen, včasih celo absurdno smešen način. Legendarni David Attenborough ga je že označil za svojega naravnega naslednika.

Zdaj, ko besedo in moč vse bolj dobivajo tisti, ki so »vulgarno prepričani, da vedo vse«, Cox poziva, naj prisluhnemo znanosti in podpremo znanstvene raziskave.

Danes 58-letni Britanec, ki se znanosti loteva s strahospoštovanjem in obenem s strastjo ter zna poljudno razložiti tudi najzapletenejše teme, se od časa do časa, podobno kot nekateri drugi najuglednejši popularizatorji znanosti, denimo ameriški astrofizik Neil deGrasse Tyson, odpravi na turnejo, na kateri je mogoče v velikih dvoranah po vsem svetu v živo prisluhniti njegovim javnim predavanjem. Njegovo uspešnico Horizons (Obzorja) si je ogledalo skoraj pol milijona ljudi, na tokratni svetovni turneji, na kateri predstavlja novo predavanje Emergence (Nastanek), pa mu je 15. septembra v razprodani Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, največji v tej ustanovi, prisluhnilo tudi slovensko občinstvo.

Cox je predavanje, podkrepljeno z osupljivimi grafikami in animacijami galaksij, črnih lukenj in planetarnih teles – ustvarila jih je ekipa, ki je med drugim vizualizirala črno luknjo v Nolanovem filmu Medzvezdje (Interstellar, 2014), pri čemer se je opirala na nasvete poznejšega nobelovca Kipa Thorna, film pa je bil na koncu nagrajen z oskarjem za najboljše vizualne učinke – pričakovano začel s šestkotno snežinko. Zgodba o tem, kako se je nemški polihistor Johannes Kepler (1571–1630) med hojo po Karlovem mostu v Pragi konec leta 1610, ko je ravno snežilo, vprašal, zakaj je snežinka šestkotna, je namreč ena njemu najljubših zgodb iz znanosti, saj jo je veliki mislec sklenil s priznanjem, da tega ne zna razložiti, »kar je bilo za tisti čas revolucionarno«.

Cox se je nato temeljito posvetil sestavi snežinke in s tem najmanjšim delcem, iz katerih je po dosedanjih dognanjih znanosti sestavljena vsa materija v vesolju in brez katerih ne bi bilo niti življenja na Zemlji in naposled razvoja civilizacij. Od tam ga je odnašalo v vesolje, ki ga je vznemirjalo že kot dečka, odraščajočega v okolici Manchestra, in začel si je zamišljati druge svetove. Drugega življenja v vesolju za zdaj še nismo našli, a kot pravi, so možnosti, da bi ga, danes, ko smo v času renesanse tovrstnih raziskav, vsekakor večje kot leta 1965, ko je sonda Mariner 4 posnela prve bližnje fotografije Marsove površine, na kateri je bila namesto kanalov, rastlinstva in znakov življenja, ki jih je marsikdo pričakoval, suha, pusta, s kraterji posejana pokrajina, podobna Lunini. Takrat je ameriški predsednik Johnson dejal: »Življenje, kot ga poznamo s svojo človečnostjo, je bolj edinstveno, kakor so mnogi mislili.« A danes vemo, da na Marsu je voda v obliki ledu. In vemo, da je nekoč na njem bila tudi tekoča voda. Nimamo pa še dokazov, da je tekoča voda še vedno tam, nekje globoko pod površjem, in s tem nimamo niti odgovora na vprašanje, ali je na tem planetu kdaj obstajalo življenje. Ali pa so v tem trenutku morda dokazi že na voljo, le do njih ne moremo, je pripomnil Cox in se grenko nasmehnil. Združene države Amerike so pod predsednikom Donaldom Trumpom namreč občutno zmanjšale sredstva za raziskave in s tem tudi za vesoljske programe, to pa je ogrozilo načrtovano vrnitev sonde z že zbranimi vzorci z Marsa na Zemljo.

Cox – ki je za nekaj trenutkov občinstvo spomnil tudi na svojo glasbeno kariero, saj je v roke vzel klaviature in nanje zaigral (obiskovalec v prvi vrsti je ob tem v zrak dvignil ploščo zasedbe D:Ream in požel govorčevo občudovanje in močan aplavz) – je kot ključne za raziskovanje morebitnega življenja onkraj Zemlje omenil še Jupitrovi luni Evropo in Ganimed ter Neptunovo luno Triton. V največje Jupitrove lune je s svojim teleskopom zrl že Galileo Galilei (1564– 1642) in ugotovil, da krožijo okoli planeta; njegovo raziskovanje je pomembno pripomoglo pri izpodbijanju prevladujočega pogleda, po katerem je bila Zemlja nepremično središče vesolja. Triton pa je luna najbolj oddaljenega planeta našega osončja in Coxu najljubša, saj je Voyager 2 leta 1989 na njej odkril gejzirjem podobne izbruhe, zaradi česar znanstveniki raziskujejo, ali je mogoče, da je v njeni notranjosti oziroma pod površjem vir energije, globoko pod njeno ledeno površino pa morda tudi ocean, s čimer bi bile možnosti za odkritje okolja, primernega za življenje, na tej luni toliko večje. Vse to so za zdaj seveda zgolj domneve, ki jih bodo verjetno raziskale šele naslednje generacije.

Coxovo uspešnico Obzorja si je ogledalo skoraj pol milijona ljudi, na tokratno svetovno turnejo pa se je odpravil s predavanjem Nastanek. In se ustavil tudi v Ljubljani.

In prav to je Coxov ključni poudarek – da vsega ne vemo. Zavedanje, da nečesa ne vemo, pa je bistveno za napredek v znanosti in za napredek nasploh. Cox je ob tem spomnil na britanskega fizika Petra Higgsa (1929–2024), ki ga je tudi sam poznal in je bil znan po izjemni skromnosti. Ko so v Evropski organizaciji za jedrske raziskave (CERN), ki upravlja največji in najzmogljivejši pospeševalnik delcev na svetu, leta 2012 odkrili delec, imenovan Higgsov bozon, in s tem potrdili obstoj nevidnega polja, ki prežema vesolje in osnovnim delcem daje maso – kar je bila ideja, ki jo je Higgs s sodelavci predstavil skoraj 50 let prej –, so s tem dobili odgovor na eno od pomembnih vprašanj sodobne fizike: kako osnovni delci pridobijo maso. Ali ob tem čutite zadoščenje, so Higgsa, poznejšega nobelovca, vprašali novinarji. Z odgovorom jih je presenetil. »Zelo lepo je, če imaš včasih prav,« je dejal.

Takšna skromnost danes nikakor ni samoumevna. Besedo in moč vse bolj dobivajo ljudje, ki so, kot pravi Cox, »vulgarno prepričani, da vedo vse«. Temu bi lahko dodali, da v raziskovanje vesolja vse bolj vstopajo najbogatejši prebivalci planeta in zasebna podjetja, pri katerih imajo poleg znanstvenih in raziskovalnih ciljev pomembno vlogo tudi poslovni interesi. Tu so še številni znanstveni dosežki, ki smo jih obrnili proti sebi in si z njimi – z jedrskim in drugim orožjem, lažnimi novicami, tudi z umetno inteligenco – škodujemo. Kako smo prišli celo do točke, ko mnogi o znanosti dvomijo ali vanjo sploh več ne verjamejo?

Cox odgovorov na vsa ta vprašanja ni ponudil, to niti ni bil njegov namen. Je pa kot strokovnjak, ki premore kar najširšo predstavo o tem, kako izjemno, že kar čudežno je, da sploh obstajamo ljudje, planeti, osončja in galaksije, in ki nam je za nekaj trenutkov pokazal, kako bi bilo vse skupaj videti, če tega ne bi bilo – obsedeli smo v popolni temi –, odločno pozval k zdravi pameti, k temu, da prisluhnemo znanosti in podpremo znanstvene raziskave, pa tudi k prijaznejšemu ravnanju z domačim planetom. Cox je aktivni državljan, med drugim je podpisnik več javnih pozivov v podporo pravicam Palestincev, a je tudi humanist, blizu so mu načela razsvetljenstva, prepričan je, da morata biti znanje in sposobnost kritičnega mišljenja dostopna vsem. Res je, da je za nekatere človek, ki znanost komercializira, a še bolj je človek, ki jo zna potrpežljivo, delec za delcem, približati sleherniku, da ta sprevidi, kako majhni smo v kontekstu vesolja, a kljub vsemu še kako odločilni pri tem, da bi človeštvo znanost uporabljalo v dobro vseh.