Portret / Bor Šparemblek

Bor Šparemblek (1997) je človek številnih talentov in zanimanj, ki ga radovednost nenehno vodi med različnimi oblikami vizualnega ustvarjanja. Je slikar in grafični oblikovalec, ukvarja se z videoprodukcijo in stop animacijo, vse bolj pa ga privlači tudi monumentalnost muralov ter s tem neposreden stik umetnosti z javnim prostorom. Po videoklicu sva se ujela ravno ob koncu lepega petkovega dne. Izkoristil ga je za nadaljevanje dela na nekajmetrskem muralu, ki ga je za fasado večnadstropne hiše naročila Občina Kočevje. »Galerije so praviloma precej zaprti prostori; ponavadi vanje vstopijo ljudje, ki jih umetnost že sama po sebi zanima,« pravi Cerkničan. »Na ulici pa poslikavo vidijo vsi – od otrok do babic, ki se ustavijo in povedo svoje mnenje. Ti gledalci so mi včasih celo bolj zanimivi, ker so zelo iskreni in neposredni.« Če smo se že dotaknili javno dostopne umetnosti in odzivov ljudi nanjo, ne moremo mimo projekta, ki je v zadnjem letu in pol osvojil srca številnih domačih gledalcev. Skupaj z dolgoletnim prijateljem in ustvarjalnim partnerjem Janom Štefančičem je namreč posnel igrano komično serijo Renato, ki je na ogled na YouTubu. V njenem središču je neprilagojeni novinar in voditelj brez dlake na jeziku Renato Seliškar (igra ga nepozabni Miha Razdrih), ki na lokalni televiziji Zeleni odsev rahlja živce svojim sodelavcem. Pa tudi resničnim strokovnjakom z različnih področij, ki jih v seriji intervjuva in se jim niti sanjalo ni, da gre za potegavščino.

Kar se je začelo kot mladostna želja po snemanju filma, je preraslo v obsežen projekt, pri katerem je tandem prevzel praktično vse vloge: skupaj sta napisala scenarij in vodila produkcijo (ustanovila sta lastno videoprodukcijo Povejd’m’), Bor Šparemblek je poskrbel za scenografijo in kostumografijo ter prevzel vlogo snemalca in direktorja fotografije, Jan Štefančič pa režiserja, nato sta skupaj posneto gradivo še zmontirala. Serija, ki se močno naslanja na zvrst mokumentarca – ta je Boru Šparembleku še posebej ljuba –, jima je intenzivno okupirala kar šest let življenja, praktično vse pa sta vanjo vložila iz lastnega žepa. Tudi zaslužek od prodaje Borovih slik in videospotov, ki jih ustvarjata skupaj; svoje talente sta nedavno združila v komadu Public Transportation zasedbe Koala Voice.

Bor Šparemblek pravi, da ga je, čeprav je verjel v humor serije, presenetilo, kako močno jo je občinstvo vzelo za svojo. Še danes se mu dogaja, da mu ljudje v družbi citirajo prizore in replike, ki jih je sam že skoraj pozabil. Videoprodukcija in filmsko ustvarjanje zanj sicer izhajata iz istega likovnega razmišljanja: kako bo videti neki kader, kako bo kompozicija služila zgodbi, kaj je mogoče povedati z vizualnim jezikom.

Spominja pa se, da je bil že kot otrok občutljiv za vizualni svet. Že od nekdaj ga je privlačila likovnost, zavedal se je logotipov, plakatov in napisov, ki oblikujejo naš svet, zanimalo ga je vse od slikarstva do grafičnega oblikovanja. Na študiju slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje se je njegova radovednost, kakšne vse so možnosti, ki jih ponuja platno, še poglobila. Ne želi se omejevati na en sam slog ali motiv, pač pa nenehno raziskuje, preizkuša in se igra: z materiali, tehnikami, procesi. Predvsem pa še vedno poskuša umetnost dojemati z očmi otroka ter ohranjati radovednost in občutek, da lahko vsak dan pride v atelje in začne popolnoma od začetka.

Lani se je denimo lotil slikanja na prostem, v naravi; sprva zato, ker je imel občutek, da je izgubil kondicijo opazovanja. Zato se je s svojim doma izdelanim prenosnim stojalom odpravil ven, na jase, ob reke in potoke. In mogočna, nežno in subtilno spreminjajoča se narava ga je navdušila. Svoja spoznanja o atmosferi, svetlobi in barvah zdaj prenaša tudi v atelje. Tega – t. i. Štalo –, ima v Dolenjem Jezeru ob domači Cerknici. Gre za nekdanji dedkov hlev, ki ga je v srednji šoli preuredil v vsestransko uporaben prostor, brez katerega si danes ne predstavlja življenja. Na njegovo veselje je v zadnjih letih večji del njegovega zaslužka povezan prav s slikarstvom, ki je zanj najbolj prvinska in tudi najbolj svobodna zvrst umetnosti. Ker zanjo praviloma ne potrebuješ naročnika – naročnik si sam. »Na prazno platno lahko naslikam karkoli – in ta svoboda je tisto, k čemur se vedno znova vračam.«

* V rubriki Portret sodelujemo z več fotografinjami in fotografi. Jan Pirnat (1993) bo z nami do 23. oktobra.