Film / Nevidno zlo

zelo za

Sam proti vsem. Nevidno zlo je briljantno presenetljivo in presenetljivo briljantno. To je sicer rimejk oziroma reboot priljubljene videoigrice in Andersonove filmske franšize z Millo Jovovich, toda le tehnično, vsebinsko in formalno – in ja, substancialno – pa je to, kot bi rekli Monty Pythoni, »nekaj povsem drugega«. Nevidno zlo, ki ga je posnel Zach Cregger, avtor dveh lucidnih, kultnih šokerjev, Barbara in Ure izginotja, in ki korporacijo Umbrella le omeni, se odvrti v eni dolgi, mučni, zimski, aristotelovski raccoonski noči, ki jo ožge Lynchev Eraserhead. Bryan (Austin Abrams), naivni, smešni, nemočni slehernik, ki se preživlja kot kurir, izve, da bo postal oče, njegov poskus, da bi paket, ki mu ga zaupajo, dostavil v bolnišnico, pa se takoj zatem zaplete, ko z avtom zgazi neko žensko, ki pa je po »ponovnem vstajenju« videti tako groteskno in morasto kot nelagodje, groza, osuplost in tesnoba, ki običajno objamejo moškega, ko izve, da bo »rodil«. Bryan potem – kot bi skušal dekonstruirati logiko videoigrice – ringelšpilsko skače od točke do točke, od lokacije do lokacije, od stopnje do stopnje, od cone

do cone, kjer ga čakajo nove in nove pošasti, mutantske, tipalkaste, živomrtve, mrtvožive, apokaliptične, grotesknejše od tiste ženske, a ne nujno podobne zombijem, ki smo jih videli v zadnjih tisoč zombijadah. Nevidno zlo je gladka, elegantna, kompaktna, radikalna, spektakularna metafora zjebanega sveta, v katerem življenje ni film (ne, ključavnic in verig ni mogoče pretrgati s strelom iz puške ali pištole!), v katerem se je nemogoče ustaliti (boj za preživetje se ne konča niti ponoči), v katerem otroci umirajo pred starši (ali-ali) in v katerem se pošasti – demografski megahit! – množijo hitreje kot ljudje. Creggerju je uspelo nemogoče – iz videoigrice je naredil film. (kino)