Film / Ljubljeno bitje
El ser querido, 2026 Rodrigo Sorogoyen
Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 38, 25. 9. 2026
za +
Sentimentalna vrednost. Ljubljeno bitje je film o sentimentalni vrednosti filmov. »Kako lepo sva se imela takrat v kinu,« dahne španski filmski režiser Esteban Martínez (Javier Bardem) svoji hčerki Emiliji (Victoria Luengo), nesojeni igralki, zdaj natakarici. Ne, nisva se imela lepo, začudeno in zgroženo odvrne Emilia: bil si pijan, zadet, stepel si se s tistimi, ki so sedeli pred nama, potem si mi pa dal 50 evrov, me naložil v taksi in poslal k mami! O tem, kako sta se imela v kinu (gledala sta Ubila bom Billa 2, heh), se ne strinjata. On je užival, ona pa je trpela. V kinu je vedno noč, v kateri so vsa čustva črna. Še celo o tem, v katerem kinu je bilo to, se ne strinjata. Esteban, očitno toksičen moški, nagnjen k izbruhom, je Emilio zapustil, ko je bila še otrok, toda ko ju na začetku zagledamo v restavraciji, kjer tipata teren in morebitne smeri pogovora, najprej mislimo, da sta nekdanja ljubimca. Zrak režejo zadrega, nelagodje, prizadetost, resentiment, zategnjenost, prisiljenost. Oh, in želja: oče, režiser, namreč želi, da bi njegova hči, igralka, igrala v njegovem novem filmu, zgodovinskem spektaklu Puščava ( ja, nomen est omen), ki se dogaja v Zahodni Sahari, nekdanji španski koloniji (Španski Sahari). In kot slišimo, so jo Španci sredi sedemdesetih let zapustili ter jo prepustili sami sebi (no, če ne bi vskočilo osvobodilno gibanje Fronta Polisario, bi si jo Maroko prilastil v celoti, ne le delno). Puščava tako postane metafora njunega odnosa, metafora očeta (Španije), ki je zapustil hčerko (Zahodno Saharo) ter jo prepustil sami sebi (tu imaš 50 evrov in vzemi taksi!), samo snemanje Puščave – nekje na Kanarskih otokih – pa postane prizorišče resnice: Esteban se po eni strani prelevi v diktatorja, malo toksično, abuzivno, »morilsko« pošast, Antona Chigurha, ki v vsakem trenutku tvega, da ga bodo vsi zapustili, po drugi strani pa s tem, ko na temo filma – na Zahodno Saharo in njeno trpljenje – bolj ko ne pozabi, prizna, da je tudi na Emilio in njeno trpljenje v vseh teh letih bolj ko ne pozabil. S tem kakopak tudi prizna, da so vsa »razčiščevanja«, »odkupovanja« in »sprave« med pobeglimi očeti in zapuščenimi hčerkami le fejki s sentimentalno vrednostjo, še najbolj podobni sentimentalnim vračanjem v nekdanje kolonije. In tega trpljenja ne odreši niti večer v kinu. Tem bolj, ker filmi – kot pokaže Puščava – povejo vse po resnici. (art & kino)
Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 38, 25. 9. 2026
za +
Sentimentalna vrednost. Ljubljeno bitje je film o sentimentalni vrednosti filmov. »Kako lepo sva se imela takrat v kinu,« dahne španski filmski režiser Esteban Martínez (Javier Bardem) svoji hčerki Emiliji (Victoria Luengo), nesojeni igralki, zdaj natakarici. Ne, nisva se imela lepo, začudeno in zgroženo odvrne Emilia: bil si pijan, zadet, stepel si se s tistimi, ki so sedeli pred nama, potem si mi pa dal 50 evrov, me naložil v taksi in poslal k mami! O tem, kako sta se imela v kinu (gledala sta Ubila bom Billa 2, heh), se ne strinjata. On je užival, ona pa je trpela. V kinu je vedno noč, v kateri so vsa čustva črna. Še celo o tem, v katerem kinu je bilo to, se ne strinjata. Esteban, očitno toksičen moški, nagnjen k izbruhom, je Emilio zapustil, ko je bila še otrok, toda ko ju na začetku zagledamo v restavraciji, kjer tipata teren in morebitne smeri pogovora, najprej mislimo, da sta nekdanja ljubimca. Zrak režejo zadrega, nelagodje, prizadetost, resentiment, zategnjenost, prisiljenost. Oh, in želja: oče, režiser, namreč želi, da bi njegova hči, igralka, igrala v njegovem novem filmu, zgodovinskem spektaklu Puščava ( ja, nomen est omen), ki se dogaja v Zahodni Sahari, nekdanji španski koloniji (Španski Sahari). In kot slišimo, so jo Španci sredi sedemdesetih let zapustili ter jo prepustili sami sebi (no, če ne bi vskočilo osvobodilno gibanje Fronta Polisario, bi si jo Maroko prilastil v celoti, ne le delno). Puščava tako postane metafora njunega odnosa, metafora očeta (Španije), ki je zapustil hčerko (Zahodno Saharo) ter jo prepustil sami sebi (tu imaš 50 evrov in vzemi taksi!), samo snemanje Puščave – nekje na Kanarskih otokih – pa postane prizorišče resnice: Esteban se po eni strani prelevi v diktatorja, malo toksično, abuzivno, »morilsko« pošast, Antona Chigurha, ki v vsakem trenutku tvega, da ga bodo vsi zapustili, po drugi strani pa s tem, ko na temo filma – na Zahodno Saharo in njeno trpljenje – bolj ko ne pozabi, prizna, da je tudi na Emilio in njeno trpljenje v vseh teh letih bolj ko ne pozabil. S tem kakopak tudi prizna, da so vsa »razčiščevanja«, »odkupovanja« in »sprave« med pobeglimi očeti in zapuščenimi hčerkami le fejki s sentimentalno vrednostjo, še najbolj podobni sentimentalnim vračanjem v nekdanje kolonije. In tega trpljenja ne odreši niti večer v kinu. Tem bolj, ker filmi – kot pokaže Puščava – povejo vse po resnici. (art & kino)