Film / Za vsako ceno
By Any Means, 2026 Elegance Bratton
Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 38, 25. 9. 2026
zadržan
Misisipi v plamenih. Boj za državljanske pravice – za volilno pravico Afroameričanov, za desegregacijo – je bil dolg in krvav, posebej v Misisipiju, kjer so aktiviste – borce za državljanske pravice – še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja mirno in hladno pobijali. To smo – pred skoraj štiridesetimi leti – videli v Parkerjevem Misisipiju v plamenih, posnetem po resnični zgodbi o ugrabitvi in likvidaciji treh aktivistov, zdaj pa to vidimo tudi v trilerju Za vsako ceno, prav tako posnetem po resnični zgodbi o klanovski likvidaciji Vernona Dahmerja, afroameriškega trgovca iz misisipijevskega Hattiesburga, ki se je prelevil v aktivista in sponzorja boja za državljanske pravice. V Misisipiju v plamenih sta se – leta 1964 – na prizorišče zločina odpravila dva FBI-jevca, starejši, treznejši (Gene Hackman) in mlajši, pompoznejši (Willem Dafoe), v filmu Za vsako ceno pa se na prizorišče zločina – dve leti kasneje – odpravi še bolj nenavaden, še bolj neuravnotežen par: temnopolti FBI-jevec Wayne Strider (Yahya Abdul-Mateen II) in mafijski poklicni morilec Gregory Scarpa (Mark Wahlberg). Strider, ves urejen in uglajen (v FBI-ju je bila tedaj le peščica temnopoltih), dobi priložnost, da razreši rasistični umor – Scarpa, ves divji, ekstravaganten, ekscesen, grotesken in pompozen, dobi priložnost, da se odreši. Na vesti ima strašne zločine. Njegov občutek krivde je ničeln. Njegova glava pa je ground zero. Ubija hladnokrvno in brezosebno, povsem neortodoksno. Šerifa ubije tako brezčutno kot rasista. Včasih je človeka lažje ubiti, kot pa ga gledati in poslušati. Tako se mu zdi. Sploh pa, šerif in rasist – to je tam pogosto ista stvar. Šerif-rasist. Rasizem ne bi mogel tako cveteti in ne bi mogel biti tako univerzalen in sprejemljiv, če ga ne bi odločno podpirale oblasti, od politikov do šerifov, in če vsi tisti »dobri ljudje« ne bi gledali stran. V tem Misisipiju, ki izgleda tako, kot da je – po padcu nacizma – ponovno izumil zločin iz sovraštva in neznosno lahkost rasizma (okej, nacisti so v resnici le imitirali klan!), so praktično vsi belci rasisti. In ko Scarpa, ki v rasizmu »načeloma« ne vidi problema, vidi, kako belski Misisipijci ravnajo s Striderjem (in drugimi temnopoltimi), ko torej vidi, kako ga diskriminirajo, omalovažujejo, žalijo in ponižujejo, je to šokantno celo zanj, mafijca. Kot bi hotel film reči: kako, da se je to samim belcem toliko časa zdelo nekaj povsem samoumevnega, normalnega, tako rekoč naravnega? A film hoče reči nekaj: rasizem v Misisipiju je bil tako neusmiljen in tako fanatičen in tako vztrajen, da so morali nadenj poslati mafijo. Toda film – itak preveč generičen – žal ne izgleda kot nadaljevanje Misisipija v plamenih, temveč kot reimaginacija Zelene knjige s pridihom Smrtonosnega orožja. (kino)
Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 38, 25. 9. 2026
zadržan
Misisipi v plamenih. Boj za državljanske pravice – za volilno pravico Afroameričanov, za desegregacijo – je bil dolg in krvav, posebej v Misisipiju, kjer so aktiviste – borce za državljanske pravice – še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja mirno in hladno pobijali. To smo – pred skoraj štiridesetimi leti – videli v Parkerjevem Misisipiju v plamenih, posnetem po resnični zgodbi o ugrabitvi in likvidaciji treh aktivistov, zdaj pa to vidimo tudi v trilerju Za vsako ceno, prav tako posnetem po resnični zgodbi o klanovski likvidaciji Vernona Dahmerja, afroameriškega trgovca iz misisipijevskega Hattiesburga, ki se je prelevil v aktivista in sponzorja boja za državljanske pravice. V Misisipiju v plamenih sta se – leta 1964 – na prizorišče zločina odpravila dva FBI-jevca, starejši, treznejši (Gene Hackman) in mlajši, pompoznejši (Willem Dafoe), v filmu Za vsako ceno pa se na prizorišče zločina – dve leti kasneje – odpravi še bolj nenavaden, še bolj neuravnotežen par: temnopolti FBI-jevec Wayne Strider (Yahya Abdul-Mateen II) in mafijski poklicni morilec Gregory Scarpa (Mark Wahlberg). Strider, ves urejen in uglajen (v FBI-ju je bila tedaj le peščica temnopoltih), dobi priložnost, da razreši rasistični umor – Scarpa, ves divji, ekstravaganten, ekscesen, grotesken in pompozen, dobi priložnost, da se odreši. Na vesti ima strašne zločine. Njegov občutek krivde je ničeln. Njegova glava pa je ground zero. Ubija hladnokrvno in brezosebno, povsem neortodoksno. Šerifa ubije tako brezčutno kot rasista. Včasih je človeka lažje ubiti, kot pa ga gledati in poslušati. Tako se mu zdi. Sploh pa, šerif in rasist – to je tam pogosto ista stvar. Šerif-rasist. Rasizem ne bi mogel tako cveteti in ne bi mogel biti tako univerzalen in sprejemljiv, če ga ne bi odločno podpirale oblasti, od politikov do šerifov, in če vsi tisti »dobri ljudje« ne bi gledali stran. V tem Misisipiju, ki izgleda tako, kot da je – po padcu nacizma – ponovno izumil zločin iz sovraštva in neznosno lahkost rasizma (okej, nacisti so v resnici le imitirali klan!), so praktično vsi belci rasisti. In ko Scarpa, ki v rasizmu »načeloma« ne vidi problema, vidi, kako belski Misisipijci ravnajo s Striderjem (in drugimi temnopoltimi), ko torej vidi, kako ga diskriminirajo, omalovažujejo, žalijo in ponižujejo, je to šokantno celo zanj, mafijca. Kot bi hotel film reči: kako, da se je to samim belcem toliko časa zdelo nekaj povsem samoumevnega, normalnega, tako rekoč naravnega? A film hoče reči nekaj: rasizem v Misisipiju je bil tako neusmiljen in tako fanatičen in tako vztrajen, da so morali nadenj poslati mafijo. Toda film – itak preveč generičen – žal ne izgleda kot nadaljevanje Misisipija v plamenih, temveč kot reimaginacija Zelene knjige s pridihom Smrtonosnega orožja. (kino)