Knjiga / Alojz Ihan: Tihotapec
Beletrina (Beletrina, 633), Ljubljana, 2025 395 str., 29 €
Matej Bogataj
MLADINA, št. 38, 25. 9. 2026
+ + +
Krmarjenje med mafijci Zadnji, peti roman pred kratkim preminulega Alojza Ihana (1961–2026), najprej narativnega pesnika, kasneje vse bolj pripovednika in uglednega imunologa, je nadaljevanje Karantene (2022). Ta se je ukvarjala z obdobjem med epidemijo koronavirusne bolezni, Tihotapec se posveča njenim posledicam.
Matej Bogataj
MLADINA, št. 38, 25. 9. 2026
+ + +
Krmarjenje med mafijci Zadnji, peti roman pred kratkim preminulega Alojza Ihana (1961–2026), najprej narativnega pesnika, kasneje vse bolj pripovednika in uglednega imunologa, je nadaljevanje Karantene (2022). Ta se je ukvarjala z obdobjem med epidemijo koronavirusne bolezni, Tihotapec se posveča njenim posledicam.
Pa ne v zdravstvenem smislu, torej s presežnimi smrtmi ali duševnimi posledicami zaradi socialne osame, medijskega strašenja ali zanikanja epidemije oziroma obstoja virusov nasploh. Posledice so bolj materialne narave, tisti, ki so se prilagodili razpisom in testiranje v zabojnikih organizirali ob popolni podpori odločevalcev in političnih botrov, se zdaj poskušajo investicijsko razbremeniti. Prikriti premoženje, ga vlagati v različne pri dokazovanju izvora premoženja manj stroge oaze, recimo Dubaj, ali pa ga deponirati v premičnine; konkretno, v jadrnico.

Alojz Ihan
© Borut Krajnc
Rentgenolog Andrej, ki je mojstru finančnih mahinacij in temperamentnemu, pa vendar površnemu in nepremišljenemu Mariu, sicer visoko zapisanemu v vsakokratnih oblastniških krogih, omogočil sodelovanje pri prostorih za testiranje in licencah, potem pa je izstopil, Mariu proda jadrnico. Ta je v suhem doku in jo morata – torej predvsem navtično preizkušeni Andrej, Mario pa bolj kot nekapriciozni lastnik in učenec za bodočega kapitana – prepeljati iz srednje Italije, s Caprija, v Tržič v kotu Tržaškega zaliva. Na potovanju se postopno razkriva njun diametralno nasprotni odnos do sveta. Andrejeva zadržana premišljenost, ki je tudi posledica morda spet ponovljenega raka na želodcu oziroma njegovega metastaziranja, trči ob Marievo kompulzivnost in željo po druženju z elito, pa tudi deljenju vzhičenosti nad sabo in nad potovanjem z vsemi po nedružabnih omrežjih, kar vpliva na sam potek potovanja.
Odnese ju v Budvo, med ruske mafijce in alternativne zdravilce, in prvi ju nekako, samo na videz mehko, prepričajo v investicije, tudi v sodelovanje z anticepilci in medicinskimi alternativci, ki jim Andrej, presenetljivo spravljivo, pusti predstaviti drugačne poglede na medicino, zdravljenje s časi in bioresonančno diagnostiko. Tihotapec je tako ob premišljanju o terminalnih boleznih, s kakršno ima opraviti Andrej, predvsem vpogled v delovanje zakulisja, pa naj gre za javna naročila v domačem zdravstvu ali načine, na katere se širi in počasi združuje alternativno zdravilstvo z ramo ob rami, če ne tudi z roko v roki z institucionalno medicino.
Hkrati je jadralski potopis, ki se bolj kot z mondenimi letovišči na poti, čeprav jih nekaj na Marievo zahtevo obiščeta, žal, ukvarja z vetrovi in kurzi in popisi obale, kakor jo vidimo z morja. Tako ima roman na koncu ločen dodatek. Ta s popisi otokov na poti in z opozorili deluje kot napotilo vsem, ki bi radi objadrali italijanski škorenj. Je nekakšen idealni ladijski dnevnik, ki zajadra iz geografije tudi v zgodovino.