Knjiga / Hanif Kureishi: Sesutje

+ + + + +

Angleško-pakistanski pisatelj o nesrečnem padcu, po katerem je ohromel, ne da bi lahko še premaknil katerega od udov.

V sodobni literaturi je pogosta tema enkratno potovanje ali nesreča, ki akterja usodno položi, potem pa ta mukoma korak za korakom spet obnovi uničeno telo. Kureishi (1954), katerega bit je pisanje, se je spremenil v govorečo zelenjavo. Razen govora in izražanja z očmi od njega ni ostalo nič. Tetraplegik nam torej poroča o zdravljenju v petih bolnišnicah, tako da stavke diktira družici in sinu. Kako bivaš v bolnišnični postelji vse leto, ko razen od obiskov in iz poslušanja radia ter oddaj na iPadu o svetu ne izveš ničesar? Pisci, ki gredo v divjino ali po peklenskih poteh, v pripoved vtikajo pretekle dogodke, premišljevanje in obnavljajo momente iz knjig. In bralec se oddalji, saj to deluje kot artistično polnjenje praznosti. Pri Kureishiju je drugače, njega razumemo, da si v negibnost priklicuje spomine, refleksije in peripetije. Kot bitje je razčlovečen, v penis mu vtaknejo cevko, da mu posesa urin. Seveda se javlja tudi okrevanje, ko po mesecih lahko stoji v vodi, a to je tako malenkostno, da zgodbe ne gradi na njem. Pomaga si s Poejem, ki je zapisal, da je pokopan v lastnem telesu. In s samoironijo, ko opiše možakarja, ki pride s krojaškim metrom, da bi ga izmeril za invalidski voziček. Poleg drugega doživlja še krizo identitete. Kaj sem: Paki, pisatelj, kripelj? Ob tem razvije sposobnost pogovarjanja, kdorkoli je že ob njem: bolničarka, zdravnik, šofer, fizioterapevt, drugi bolnik ali pa neznanka, ki ga obišče. Ker je znan pisatelj, ga obiskujejo kot trofejo. Prej je v življenju izbiral, koliko časa bo s prijatelji, zdaj je v stanju, ko se raduje drugega, saj edino prek njega še lahko biva. In to počne tako živo, da vmes že pozabimo, da je tetraplegik. Ob legendarnem Budi iz predmestja njegovo največje delo.