Plošča / balans: prisila ne prinese pokoritve

+ + + +

Prisila ne prinese pokoritve, nova plošča ljubljanskega benda balans pa ne prinese nič bistveno novega. Postava zasedbe se je resda nekoliko spremenila – dvojec je vmes postal trojec, nato je odslovil problematičnega bobnarja in spet postal dvojec, vendar se na odrih razširi v kvartet – a srž balansovega zvoka ostaja dokaj nespremenjena: to je radikalno minimalističen postpunk, ki v spomin neizogibno prikliče klasike jugoslovanskega novega vala, čeprav se avtorja nanje ne sklicujeta, vsaj ne zavedno. Ob izidu osme plošče, na kateri balans ostaja zvest svojemu značilnemu zvoku, se pojavi očitno vprašanje: se je čar muzike karizmatičnega dvojca po trinajstih letih oklepanja preverjene formule izpel? Niti po naključju. Ne popravljaj tistega, kar deluje.

To še zdaleč ne pomeni, da se balans v vsem tem času ni razvijal: prve, izrazito lo-fi plošče, izdane pri podtalni založbi ŠOP, in studijski izdelki zadnjih šestih let so kot dan in noč. Prve plošče so zvenele, kakor bi bile posnete s krompirjem, nastale pa so v rakovniškem zaklonišču, zato se je bend žanrsko opredelil z izmišljeno skovanko bunkerpop. Bunkerski duh ga torej spremlja tudi zdaj, ko snema v studiu: čeprav je produkcija glasbe vse bolj zloščena, ohranja DIY-punkovsko surovost, značilno za začetke. To mu je tokrat uspelo tudi tako, da je ploščo posnel v živo, brez poznejšega krpanja lukenj, pri čemer glasbenika zvenita zares dobro uigrana.

Balans ploščo predstavlja kot povsem novo poglavje, kjer je vse bolj premišljeno in dovršeno, kjer se odmika od surove punkovske energije in se približuje pretanjeni eteričnosti. A roko na srce, resnejšega slogovnega zasuka ni zaznati: če bi se nam med poslušanjem v predvajalnik prikradel kak komad s prejšnjih dveh albumov, verjetno ne bi niti opazili. Je pa res, da so prisotni zametki tega, kar dvojec obljublja v sporočilu za javnost, in pravzaprav gre za najprepričljivejše trenutke plošče. Vrhunec so komadi, kot so ples trave v vetru, do dna in dva prekata, kjer so počasi kotaleči se aranžmaji oskubeni do najosnovnejših elementov, s čimer je pripravljen prostor za to, da lebdeči glas Kristin Čone učinkuje skorajda hipnotično. Album je bistveno manj prepričljiv, ko za mikrofon stopi Andrej Pervanje, ki so ga nekateri okronali za »Esada Babačića nove generacije«, a njegovi improvizirani vložki spoken-worda tokrat nehote zvenijo kot ponesrečena imitacija Braneta Bitenca (Otroci socializma). K sreči gre le za občasne prebliske – taktirko na večini plošče prevzame Čona, ki očara tudi kot pesnica. Njena besedila so resda nekoliko repetitivna in tako poetično-enigmatična, da je pogosto težko razvozlati sporočilo, a so tokrat bolj tematsko osredotočena, lucidna, angažirana in uporniška kot kadarkoli prej.