V središču / Ko Zahod razgali samega sebe

»Nobenega dvoma ni, da bomo manj govorili o Iranu, več pa o tistih razlogih in faktorjih, ki so naš sodobni svet pripeljali do točke, kjer smo, do tega tako zapletenega in praktično nerešljivega konflikta. Do tega nasprotja, do tega spopada dveh absolutno različnih pogledov na univerzum in na življenje človeka v tem univerzumu,« izza govorniškega pulta oznani Philip Rasmussen (Marko Mandić), profesor in predstojnik Katedre za mednarodne odnose na Filozofski fakulteti Univerze v Københavnu, ki prav tedaj odpre tako imenovano Iransko konferenco, »konferenco o iranskem problemu«. In med drugim nadaljuje: »Zato bi sam definiral iranski problem kot nasprotje dveh diametralno različnih svetovnih nazorov. Dveh popolnoma drugačnih pogledov na razvoj človeštva. Definiral bi ga kot nasprotje dveh temeljnih načel: ’religioznega tradicionalizma’ in ’humanističnega racionalizma’. Ali, kot se je nekoč pošalil moj kolega iz Belgije, ki je pripomnil, da gre za bitko med dvema silama: ’Med Alahom in Coca-Colo.’ To je seveda šala.« Seveda.

Gre za uvodni prizor v dramskem besedilu Iranska konferenca Ivana Viripajeva (v slovenščino ga je izvrstno prevedla Tatjana Stanič), ki ga je v soboto, 19. septembra, kot uvod v novo sezono SNG Drama Ljubljana na njen Veliki oder premierno postavila režiserka Nina Rajić Kranjac.

Najprej moramo nekaj besed nameniti Viripajevu (1974), mednarodno priznanemu ruskemu dramatiku, režiserju, scenaristu in igralcu, ki živi in dela v Varšavi. Pravzaprav je stvar nekoliko kompleksnejša: zaradi nestrinjanja s Putinovim režimom je leta 2014 zapustil Rusijo, se odrekel ruskemu in prevzel poljsko državljanstvo. Zaradi ostre obsodbe vojne v Ukrajini in odločitve, da izkupiček od svojih avtorskih pravic v Rusiji nameni za pomoč Ukrajini, je bil – pod pretvezo »širjenja lažnih informacij« oziroma diskreditacije ruske vojske – celo obsojen na sedem let in pol zaporne kazni.

Ta življenjska izkušnja je pomembna tudi za razumevanje njegove dramatike. Viripajev piše z izrazito angažiranega vidika, njegove drame pri tem pogosto odpirajo vprašanja odgovornosti posameznika, politične in družbene moči, vere, nasilja, kapitalizma in neoliberalizma ter načinov, na katere si ljudje razlagamo svet. Njegova dramska besedila sicer pri nas že dobro poznamo. V zadnjih nekaj letih je Nina Rajić Kranjac denimo na oder Prešernovega gledališča Kranj postavila že Viripajevo dramo z naslovom Zaprta študija. »New Constructive Ethics«, v režiji Doriana Šilca Petka pa smo si lahko na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega ogledali tudi Neznosno dolge objeme.

»Iransko vprašanje« je z napadi Trumpa in Netanjahuja dokončno postalo tudi predmet širšega geopolitičnega obračunavanja. Toda težko je govoriti o današnjih globalnih razlikah, ne da bi vpogledali v kolonialno dediščino Zahod

Vrnimo se torej v konferenčno dvorano. Tam se srečamo s skupino uglednih intelektualcev, profesorjev in javnih osebnosti, ki so se zbrali, da bi govorili o »iranskem problemu«. To so politolog, kolumnist in aktivist mednarodnega gibanja Evropski islam, profesor na teološki fakulteti, novinarka, specializirana za »krizna žarišča«, pisatelj in filozof, duhovnik ter nekdaj priljubljena televizijska voditeljica, danes pa soproga danskega predsednika vlade ter predsednica mednarodne dobrodelne organizacije. Vsi so, seveda, Danci. Toda že kmalu postane jasno, da Iran pravzaprav ni osrednji predmet njihovega zanimanja in razprave. V svojih predavateljskih prispevkih, ki se na različne bizarne in groteskne načine prevračajo v monologe in osebne doživljaje, vse bolj razkrivajo predvsem lastne predstave o svetu, svoje vrednote, predsodke, strahove in omejitve.

Prav v tem je ena osrednjih ironij uprizoritve, ki jo pronicljiva režiserka Nina Rajić Kranjac zna iz Viripajevega besedila izluščiti z veliko občutljivostjo za njegove pomenske plasti in protislovja. Govorci se predstavljajo kot racionalni, izobraženi in objektivni posamezniki, njihova razprava pa je vse kaj drugega kot to. Za akademskim jezikom, velikimi besedami, floskulami o človekovih pravicah in filozofskimi razpravami o svobodi, veri in prihodnosti človeštva se postopoma razgaljajo osebni interesi, karierne ambicije, zamere in potreba po lastni potrditvi in, kar je huje – v celofan zaviti ali pa kar prostodušni rasizem in ksenofobija, občutek civilizacijske superiornosti, evrocentrizem in šovinizem. Bolj ko naši govorci in govorke poskušajo razložiti druge, bolj postajajo predmet razprave oni sami. S svojim navidezno liberalnim jezikom so pravzaprav fašistoidni. Pod profesionalnim jezikom se začnejo razkrivati osebne zgodbe, anekdote, spomini in izbruhi, konferenca pa postaja vse bolj nepredvidljiva, absurdna, komična, nasilna in brutalna.

Človekove pravice so, seveda, univerzalne, a le dokler veljajo za ljudi, podobne meni. Odprtost do »Drugega« pa zna hitro trčiti ob mejo, ki jo zariše občutek lastne kulturne in moralne večvrednosti. Iran v uprizoritvi tako nastopa kot projekcijsko platno, kot ogledalo, kot primer tega, kako samozaverovanost zahodnega pogleda zdrsne v pokroviteljsko posploševanje in poenostavljanje ter nezmožnost oziroma nepripravljenost videti kompleksnost drugega.

Kot je v gledališkem listu zapisal zgodovinar in univerzitetni profesor dr. Dragan Potočnik, je Iran v predstavah Zahoda denimo pogosto ujet med dvema skrajnostma; po eni strani je demoniziran kot »država verskega fanatizma, represije, zatiranja žensk, smrtne kazni in nevarnega političnega sistema. Po drugi strani pa vzbuja romantično podobo o starodavni in skrivnostni civilizaciji, o pesnikih, sufizmu, vrtovih, gostoljubju in izgubljeni duhovnosti. Obe podobi sta lahko napačni.« Prva namreč vidi samo oblast, druga zgolj kulturo, toda Iran je oboje in še veliko več: država, kjer resno kršijo človekove pravice, in hkrati družba, v kateri živijo milijoni ljudi z zelo različnimi pogledi na svet. »Je politično represivna država in hkrati družba, ki je lahko presenetljivo živa, izobražena in notranje pluralna.« Viripajev je Iransko konferenco napisal pred skoraj desetletjem, leta 2017, danes je seveda še aktualnejša. »Iransko vprašanje« je medtem z napadi Trumpa in Netanjahuja dokončno postalo tudi predmet širšega geopolitičnega obračunavanja. Toda moč uprizoritve ni vezana (le) na konkretno aktualnost, pravzaprav je boleče univerzalna. Težko je govoriti o današnjih globalnih razlikah, ne da bi videli zgodovino izkoriščanja naravnih virov, kolonialno dediščino Zahoda in kapitalizma, ki je v preteklosti ustvarjal in perpetuiral izrazita razmerja neenakosti. Prav ti, ki si lastijo pravico govoriti o miru, svobodi in človekovih pravicah, so soustvarjalci sistema, ki te neenakosti reproducira.

Iranska konferenca zato ni predstava, ki bi gledalki ponudila katarzo, potešitev ali pomiritev. Napetost, grotesknost in nasilje stopnjuje do točke, ko konferenca popolnoma razpade in v svojem absurdu in nasilju doseže vrhunec, kar je bržkone tudi neposreden avtorski odziv na politično sedanjost: korupcijo, politične afere, normalizacijo nasilja, vojno hujskaštvo in s tem občutek nemoči posameznika.

Stebri uprizoritve na odru – ali bolje rečeno, na sedežih in podiju konferenčne dvorane (scenografinja je Urša Vidic) – so izjemni igralci ljubljanske Drame: Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Gregor Baković, Nejc Cijan Garlatti, Janez Škof, Saša Pavček in Nina Valič, ki še posebej blesti z niansirano upodobitvijo premierove soproge, ki počasi slači svoje plasti navidezne dobrodelnosti in skrbi za druge ter razgalja lastni občutek večvrednosti, privilegiranosti in moralne superiornosti. Izjemna pa je tudi gostujoča igralka Tamara Avguštin, ki z vsakim novim projektom dokazuje, da je ena najbriljantnejših igralk svoje generacije. S pravim tour de force nastopom jo spoznamo kot neodvisno novinarko z govorno posebnostjo, zaradi katere pa ni nikoli pretirano karikirana, kvečjemu jo natančno oblikuje kot kompleksen, samosvoj in človeški lik. Skratka, udaren začetek nove sezone ljubljanske Drame.

Gledališka predstava: Ivan Viripajev: Iranska konferenca

Kje: SNG Drama Ljubljana, Ljubljana

Kdaj: 25., 26. in 28. septembra ter 22. in 23. oktobra 2026