Teden / Naši križarji

Predsednik Nove Slovenije in minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec je na sobotnem kongresu stranke branil tradicijo. »Spoštovanje do države in naših vrednot pričakujemo od vseh, ki prihajajo k nam. Branimo naš način življenja, ker tukaj je Evropa, tukaj je Slovenija,« je dejal. »Zato burke ali nikabi ne spadajo v šole in ne v javne ustanove. Od žensk v Sloveniji nihče ne sme zahtevati, da morajo zakrivati svoje obraze!« V dvorani se je razleglo ploskanje. A od kod spet nuja po razpravi o tej temi?

Prepoved burk in nikabov na javnem mestu je že leta 2015, na vrhuncu migrantske krize, predlagala SDS. Vrtovec predlog obuja po napovedi italijanske premierke Giorgie Meloni, da jih bo prepovedala v šolah. V Islamski skupnosti v Republiki Sloveniji so poudarili, da podatkov o učenkah ali dijakinjah s takšnimi pokrivali nimajo. Zakrivanje obraza je pri nas sicer izjemno redko in ne velja za splošno versko obveznost. Obenem so posvarili še pred enačenjem burke in nikaba s hidžabom, ki obraz pušča odkrit, saj lahko takšno posploševanje spodbuja nestrpnost do žensk z naglavno ruto.

To seveda ne pomeni, da o zakrivanju obraza ni mogoče razpravljati, še manj, da bi ga morali prezreti, kadar gre za prisilo. Toda resna razprava o tem bi morala izhajati iz pravice žensk, da odločajo o sebi: kdo jih omejuje, kako jih varovati in ali bi jih prepoved samo dodatno potisnila v osamo? Vrtovec je namesto tega svobodo žensk vpregel v govor o »našem načinu življenja« in tistih, »ki prihajajo k nam«. V ospredje je postavil ločnico med »nami«, domnevno dobrimi in seveda pravovernimi, ter »njimi«, ki veljajo za tuje in neprilagojene.

Kaj pa »naši« verski simboli? Evropske države vprašanje izkazovanja verske pripadnosti urejajo različno. Francija učencem in dijakom v javnih osnovnih in srednjih šolah prepoveduje nošenje vpadljivih verskih simbolov, med njimi islamskih rut, judovskih kip in velikih krščanskih križev. Bi morali podobno ravnati tudi pri nas in v šolah – poleg burk in nikabov in hidžabov in še česa – prepovedati nošenje križev? Bi zagovorniki prepovedi enako zavzeto ploskali tudi temu?

Slovenska ustava zagotavlja svobodno izpovedovanje vere, hkrati pa določa ločenost države in verskih skupnosti. Od države to zahteva versko nevtralnost: poistovetiti se ne sme z nobeno vero, niti večinsko.

Toda pri »naših« simbolih so merila očitno drugačna. Okoljska ministrica Polona Rifelj iz kvote SDS je denimo julija zaposlenim na ministrstvu prepovedala uporabo simbolov, »ki bi jih bilo mogoče razumeti kot podporo posameznim političnim ali aktivističnim gibanjem ter bi lahko vzbujali dvom o nepristranskosti ministrstva ali povzročali nepotrebne delitve med zaposlenimi«. A sama ves čas nosi verižico s krščanskim križem, ki ga je postavila na vidno mesto tudi za uradno fotografijo, objavljeno na spletni strani ministrstva.

Še korak dlje je šel v. d. generalnega direktorja direktorata za demografijo Aleš Primc. Vladni strokovnjak za demografijo in po novem kot član strokovne skupine šolskega ministrstva tudi za šolstvo, drugače pa dolgoletni borec za pravice »pravih« družin in trenutno kandidat za župana Ljubljane je dal v svoji pisarni na ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve obesiti križ. »V pisarni imam nekaj osebnih predmetov, med njimi tudi križ,« je potrdil. »Zame predstavlja znamenje upanja, ljubezni in vrednot, ki jih spoštujem.« Križ je torej obesil v službenih prostorih ministrstva v državi, kjer 7. člen ustave govori o ločitvi države od verskih skupnosti.

Tudi ljudje drugih ver in prepričanj lahko v svojih simbolih prepoznavajo nekaj enako dragocenega. Bi jim naši križarji prisluhnili ali bi jim najprej razložili, da je tukaj Slovenija? Preden politiki od drugih tako glasno zahtevajo spoštovanje države in njenih pravil, bi morali sami spoštovati ustavno načelo ločenosti države in verskih skupnosti.

A zdi se, da je pri nas vero in njene simbole treba umikati le, kadar je tuja, »naša« pa lahko mirno zabija žeblje v stene ministrstev.