Proti »popisovanju populacij«

Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) je med razpisi za ciljnoraziskovalne projekte, ki so odprti do sredine novembra 2026, objavila tudi razpis za projekt, ki se osredotoča na »popis romske populacije«. Predlagatelj je Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti, poleg ARIS-a pa bodo projekt sofinancirala še tri ministrstva.

Kdo ga bo izvajal, seveda v tem trenutku še ni znano, saj bo izvajalec skupina raziskovalcev s kakšne fakultete ali inštituta. A razpis je, žal, sporen že zdaj. Že v izhodišču zato, ker so Romi spet eksplicitno in v znanstvenem novoreku postali »populacija«, tisti »drugi«, »ne-naši«. Slovenskih Romov med nami ni?

Seveda so kvantitativni podatki pomembni, ko želimo opozoriti na problem, a dejstvo je, da včasih kvantitativni podatki problem v resnici skrijejo in zabrišejo. Na primer: ko v policijskih podatkih ali podatkih sodišč najdemo podatke o »samo« petih porokah deklic v enem letu, to nič ne pove o problemu samem, ampak več o nezaznavanju tega problema. Na policijo in sodišče pridejo samo primeri, pri katerih je nekdo zaznal, da gre za očitno zlorabo otroka; če ta zloraba ni tako jasno vidna, ni vključena v statistiko.

Kvantitativne podatke, ko gre za podatke, ki se lahko uporabijo proti pripadnikom stigmatizirane in diskriminirane skupine prebivalstva, je dobro zbirati v povezavi z neko problematiko, ki bi jo želeli rešiti v korist vseh. Na primer: ne, koliko je vseh romskih otrok, starih od 0–5 let, 6–14 let, 15–19 let, temveč koliko otrok vstopi v posamezno osnovno šolo in koliko otrok pride iz nje s spričevalom devetletke. Kakšna je nato njihova življenjska trajektorija, če vemo, da večina romskih otrok zaradi strukturnih opresivnih dejavnikov, ki so notranji in zunanji, ne dokonča osnovne šole.

Želimo spomniti, da je informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik že leta 2021 opozorila na nevarnost zbiranja podatkov o narodnosti, ker se s tem povečuje tveganje za diskriminacijo in posege v zasebnost. Enako je stališče Sveta Evrope; ta nasprotuje etničnemu profiliranju, kar je mednarodno uveljavljen izraz za takšen popis. Zato predlagani pilotni popis romskega prebivalstva v Sloveniji ustvarja pravno napetost z mednarodnimi standardi OZN, EU in Sveta Evrope, saj načrtuje administrativno preštevanje in vzpostavitev etničnih baz podatkov prek šol, zdravstvenih domov in centrov za socialno delo. Medtem ko evropski strateški okviri od držav zahtevajo natančne statistične podatke za merjenje integracije Romov, isti ustavni in evropski pravni mehanizmi sistemsko preštevanje zaradi zaščite pred stigmatizacijo in diskriminacijo izrecno prepovedujejo.

Konec dvajsetih let in na začetku tridesetih let 20. stoletja se je evropski anticiganizem izražal tako, da so Rome množično popisovali; sicer jih niso ločevali na »osnovnošolsko« in »predšolsko populacijo«, ampak so z antropometričnimi meritvami popisovali velikost nosu, barvo oči, merili so obseg glave; »poizvedovanje, zasliševanje, registriranje«, kot se je temu reklo, se je opravljalo po romskih naseljih. Nemška država na primer je za to delo večinoma uporabljala prikladne socialne delavke. Namen popisov je bil nadzorovanje »romske populacije«, ko pa je prišla na oblast nacionalsocialistična stranka NSDAP, so bili ti seznami, brez velikega truda, uporabljeni za zajemanje Romov v delovna taborišča in taborišča smrti; tam jih je umrlo vsaj pol milijona.

Izkušnja iz obdobja nacizma pove, da je treba biti s »popisovanjem Romov« sila previden, se mu v celoti izogniti in namesto »nedolžnega štetja« poudariti specifičen problem, ki ga želimo raziskati, razumeti in zoper njega ukrepati. Kako je mogoče, da nihče ne ve, koliko mladoletnih deklic rodi? Ginekologinje policiji sporočijo mladoletno nosečnost samo, če gre po njihovi presoji za očitne primere nasilja. Zakaj ne bi sistematično zbrali podatkov od vseh ginekologinj, ki so priče mladoletni nosečnosti? Nato bi lahko ukrepali tako, da bi uvedli obvezno izobraževanje o tematiki na Medicinski fakulteti; izdelali bi modele ukrepanja ob mladoletni nosečnosti; modele podpore otroku, ki ima otroka; sisteme ozaveščanja mater in otrok za preprečitev mladoletniškega rojevanja; modele usposabljanja dečkov in moških, ki smo jih dolžni pripraviti tudi zato, ker smo podpisali istanbulsko konvencijo! Konvencija sicer določa, da si moramo prizadevati za izvedbo anketiranja prebivalstva, a ne zato, da pridemo do »popisov populacij«, temveč da se ocenita »pojavnost in trend pri vseh oblikah nasilja«.

Kvantitativni podatki so torej pomembni, toda kateri? Osnovne šole so v zadnjem času že dolžne poročati, koliko romskih otrok jih obiskuje. Ali poročajo tudi, koliko otrok, ki imajo doma napeljano elektriko, konča osnovno šolo in koliko je tistih, ki elektrike nimajo, in kakšen je osip med njimi? Koliko otrok ima mame, ki znajo pisati in brati, in kakšna je povezava med opismenjeno mamo in mladoletno nosečnostjo? To so pomembni kvantitativni kazalci, za katere niso potrebni vsesplošni in celo ponavljajoči se »popisi romske populacije v Sloveniji«, temveč problemsko in kritično raziskovanje z aplikacijo modelov reševanja problema.

V razpisu, ki je namenjen slovenskim raziskovalkam in raziskovalcem, se prepletata nadzorovalsko-varnostni diskurz (pilotni popis romske populacije; podlaga za ponovljivost popisa; posebna pooblastila, ki omogočajo zakonito zbiranje) in diskurz »napredka« (»prispevati k izvajanju in spremljanju evropskih okvirov za enakost Romov, zlasti strateškega okvira EU za enakost, vključevanje in udeležbo Romov«). Popisovanje naj bi bilo »predpogoj za oceno napredka«.

Popisi Romov (in Judov) so bili v obdobju nacizma povsod po Evropi uporabljeni za sistematično deportiranje Romov v delovna in uničevalska taborišča, kjer so bili mučeni in umorjeni. Ni šlo za napredek, temveč za barbarstvo. Zato zbujajo popisi manjšinskih skupin vedno zlovešč občutek, da nekaj ni v redu. V prvem mandatu Orbánove strahovlade, za katero je bila značilna demonizacija filantropa in milijonarja, madžarskega Juda Georgea Sorosa, je eden od članov parlamenta zahteval, da se naredi register, torej popis vseh Judov, ki živijo na Madžarskem. Filozofinja Agnes Heller, ki je v otroštvu preživela holokavst, je tedaj dejala, da ni verjela, da je zahtevati kaj takšnega še kdaj mogoče.

A to žal ni edina sporna tema v razpisu. Raziskovalna tema »Analiza tveganj in zlorab socialnih transferjev ter učinkovitosti sankcij« (vsebinski sklop Dostojno življenje za vse) med drugim predvideva identificiranje skupin z največjim potencialnim tveganjem za zlorabe socialnih transferjev, oblikovanje modela »odgovornega upravičenca« ter proučevanje učinkov zmanjšanja ali odvzema socialnih transferjev kot sankcije. Takšna zastavitev raziskovalnih ciljev že v izhodišču usmerja raziskovanje v označevanje posameznih skupin prejemnikov kot »potencialno problematičnih« in spodbuja moraliziranje o njihovi upravičenosti do zakonsko določenih pravic. Namesto etičnega in občutljivega raziskovanja življenjskih okoliščin, potreb in načinov odpravljanja strukturnih neenakosti in revščine, vodi takšna zastavitev problema k izključevanju in stigmatiziranju.

Ko postane birokratsko popisovanje odgovor na številne kompleksne družbene probleme in ko se to zavija v znanstvenost in ko/če obstajajo raziskovalci, ki se bodo na takšen poziv tudi odzvali, kot da bi šlo zares za nevtralno aplikativno družboslovno raziskovanje, smo nevidno mejo, ki nas loči od barbarstva, že prestopili.

Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani; v imenu Pedagoškega inštituta, prof. dr. Igor Ž. Žagar, direktor; prof. dr. Oto Luthar, ZRC SAZU, prof. dr. Aleš Završnik, Inštitut za kriminologijo, prof. dr. Vesna Leskošek, prof. dr. Matjaž Jager, Inštitut za kriminologijo, prof. dr. Renata Salecl, Inštitut za kriminologijo, prof. dr. Mirjana Ule, članica SAZU, doc.dr. Jovita Pristovšek, ZRC SAZU, Jožek Horvat Muc, direktor, Inštitut za romološke študije, izobraževanje in kulturo