Teden / Preštevanje duš

Premier Janez Janša je nedavno znova obudil zamisel o popisu prebivalstva, ki naj bi prvič po letu 2002 zajel tudi podatke o narodnosti in veroizpovedi. Zamisel ni nova: že v času tretje Janševe vlade je SNS Zmaga Jelinčiča ob podpori SDS poskušala v zakon o prijavi prebivališča vnesti obvezno navajanje narodnosti, veroizpovedi in maternega jezika ob prijavi stalnega prebivališča. Ustavno sporna določba – ustava namreč določa, da se nihče ni dolžan opredeliti glede verskega ali drugega prepričanja – je bila naposled črtana. A Janša se zbiranju teh podatkov očitno ni odpovedal: zdaj jih želi pridobiti s popisom.

Na prvi pogled se predlog morda sliši nedolžno, celo koristno. Zakaj ne bi vedeli, kako se prebivalci narodno opredeljujejo in v kaj verjamejo? Ti podatki bi raziskovalcem lahko pomagali razumeti spremembe v družbi in potrebe posameznih skupin. A z zbiranjem se kažejo tudi resna tveganja zlorab. Zadržki niso brez zgodovinske podlage: popisne podatke je v tridesetih letih prejšnjega stoletja izrabila nacistična oblast, da je lažje prepoznavala in preganjala Jude. Kdo bi zagotovil, da politika teh podatkov ne bi pograbila za razvrščanje ljudi na »prave« in »neprave« Slovence, na »pravoverne« in tiste z »napačno« vero? Bi nam res pomagali bolje razumeti družbo ali bi postali zgolj še eno sredstvo za določanje, kdo spada vanjo in kdo ne?

Takšen popis bi bil tudi velik organizacijski in finančni zalogaj. Statistični urad je leta 2011 terenski popis nadomestil s cenejšim registrskim, pri katerem podatke črpa iz evidenc, ki so na voljo. Ker v njih ni podatkov o veroizpovedi, podatki o narodni pripadnosti pa so nepopolni, teh odtlej ne vključuje v popis. Kot so pojasnili v uradu, bi priprava in izvedba takšnega projekta trajala dve do tri leta, ob zapletih tudi dlje, stroške pa so ocenili na okvirno 15 do 20 milijonov evrov.

Niti tako drag in zahteven popis pa ne bi nujno zagotovil popolne slike. Že leta 2002 na vprašanje o veroizpovedi ni želelo odgovoriti skoraj 308 tisoč ljudi oziroma 15,7 odstotka prebivalstva, za dodatnih 139 tisoč pa je podatek ostal neznan. Pravico, da tega ne razkrijejo, bi morali imeti tudi ob morebitnem novem popisu – ustavno sodišče je že leta 2002 pojasnilo, da bi bilo obvezno razkritje verskega prepričanja protiustavno.

Z vprašanjem, ali zamisel podpirajo, smo se obrnili na štiri največje verske skupnosti v Sloveniji. Iz tiskovnega urada katoliške cerkve in iz srbske pravoslavne cerkve so odgovorili, da na to temo nimajo komentarja. Ela Porić iz islamske skupnosti je povedala, da predlog načeloma podpirajo. »Naš interes je predvsem praktičen in v tem smislu na predlog gledamo kot na možnost, da bi svoje nadaljnje delo oprli na zanesljivejšo in aktualnejšo sliko prebivalstva.« Ob tem je poudarila, da morata biti zagotovljena prostovoljno opredeljevanje in ustrezno varstvo osebnih podatkov. Na to opozarja tudi Aleksander Erniša, škof evangeličanske cerkve, ki dodaja, da se podatki ne smejo uporabljati za diskriminacijo ali različno obravnavo posameznikov. »Pomembno je, da namen zbiranja podatkov ni nadzorovanje ljudi, temveč boljše poznavanje družbe, v kateri živimo.«

A vrnimo se na začetek. Od kod v resnici ta pobuda? V pogovoru za Domovino jo je na začetku meseca navrgla vodja poslanske skupine SDS Jelka Godec, ko je govorila o migracijah in odvzemu volilne pravice tujcem na lokalnih volitvah. »Mi niti ne vemo v bistvu, koliko je Slovencev,« je povedala in se zavzela za ponovno popisovanje narodnosti in veroizpovedi prebivalcev – da bi vedeli, »koliko je teh in teh«.

V tem kontekstu je treba brati tudi Janševo napoved. V SDS bi predvsem radi preštevali duše – da bi ugotovili, koliko je »naših« in koliko »drugih«.