Uvodnik / Grega Repovž: Tarča: Janez M.

Ni skrivnost, da je temeljno orodje političnega delovanja SDS in njenega predsednika Janeza Janše diskreditacija političnih nasprotnikov. In potencialne žrtve so malodane vsi. Ne gre namreč za neko običajno »mikastenje« političnih tekmecev, ampak diskreditacije že več kot tri desetletja z vso brutalnostjo doletijo vsakogar, dovolj je, da ima zgolj drugačno mnenje ali pa drugačen pogled na svet. Pa čeprav to pravico vsakomur zagotavlja ustava kot najvišji akt te države – in čeprav smo se Slovenci za to ne nazadnje borili in ravno za to zahtevali demokracijo. Da bomo lahko imeli različne poglede na družbo.

Prebivalci Slovenije smo tega danes nekako vajeni, sprijaznjeni s tem brezkompromisnim družbenim dialogom, ki to ni, a tako je že več kot 30 let. A se je v preteklih desetih dneh zgodilo nekaj, kar je mnogo bolj resno. In bi imelo v vsaki drugi državi hude posledice.

Politične stranke imajo tako kot druge družbene skupine – začne se že na ravni prijateljev in družin – pogovorne skupine na platformah Viber, WhatsApp, Telegram in Signal. Prek njih komunicirajo, se dogovarjajo, komentirajo dogajanje. To je danes nekaj najbolj normalnega, tako komuniciramo malodane vsi, ljudje smo prek teh skupin v stiku, tudi ko na primer zaradi obveznosti ne bi mogli biti. Popolnoma normalno je, da imajo take pogovorne skupine tudi politične stranke. Prav tako, da politične stranke v teh skupinah komunicirajo tudi s svojimi volivci, političnimi aktivisti in podporniki. Te skupine so večje in manjše, nekatere namenjene le vodilnim, nekatere pa zelo široke. Tudi namen je popolnoma legitimen: prek njih politične stranke in tudi druge organizacije, na primer civilne družbe, poskušajo posegati v javno razpravo. Vse to je današnji svet in prav nič ni s tem narobe.

Novinarju Borutu Mekini je uspelo pridobiti dokaze o eni ključnih skupin, ki jo ima stranka SDS, v njej pa se je zbrala zelo raznolika, a hkrati izrazito homogena skupina: v njej so vsi ključni ljudje SDS, vodstvo, ministri, poslanci, direktorji in menedžerji, ki jih je ta stranka postavila na visoka mesta. V njej je celo poslanka in vodja poslanske skupine Demokratov (kar je sicer neprijetno za »od SDS neodvisnega« Anžeta Logarja, a ne dvomimo, da se bo domislil nekega »prepričljivega« odgovora). In na prvi pogled gre za običajno pogovorno skupino. Kaj se je v tej skupini zgodilo pred dobrimi desetimi dnevi? Upraviteljica te skupine, ki pa je zaposlena v kabinetu predsednika vlade, je namreč med službenim časom izdala skupini navodilo: »Delite«. V njeno sporočilo je bil pripet posnetek iz oddaje Marcel, podložen z dramatično glasbo in napisom: »Sramotno je, da nacionalna televizija s svojim poročanjem spodbuja k ravnanju, ki vodi v nasilje in uničevanje države.« Ost objave je bila usmerjena v novinarja in komentatorja časopisa Delo Janeza Markeša, postavljen je bil na prvo mesto.

Kaj pomeni beseda »Delite« v jeziku družbenih omrežij? Če jo prevedemo v namero: mi hočemo, da to objavo razpršite po družbenih omrežjih, ker hočemo doseči diskreditacijo tega človeka. In to se je res zgodilo. Člani skupine so začeli poobjavljati posnetek, nenadoma se je razširil po vseh omrežjih, pod objavo pa so se vsuli zmerljivke, grožnje, nesramni komentarji in obscene kletvice. Namen je bil dosežen, Markeš je bil na družbenih omrežjih diskreditiran, prikazan je bil kot nekakšen fanatik, ki poziva na ulice in k nasilju.

Zakaj je to toliko hujše kot običajne diskreditacije, kakršnih smo pri SDS in Janezu Janši že vajeni? Ker je ta zelo natančna diskreditacija nastala v kabinetu predsednika vlade, gre torej za obračun oblasti z nekim posameznikom. Izvedli so jo uslužbenci vlade po navodilih predsednika vlade.

V vsaki normalni državi bi razkritju, da je kabinet predsednika vlade organiziral diskreditacijo nekega posameznika, v tem primeru novinarja, sledil takojšen odstop predsednika vlade in vlade, verjetno pa celo predčasne volitve. Tako zavrženega ravnanja politik v normalnih evropskih demokracijah ne bi preživel. Niti njegova politična stranka. Gre za zlorabo javne institucije, zaposlitve v javni instituciji, saj je oseba, ki je to izvedla, nosilec javne funkcije – in to v službenem času.

To se ni zgodilo prvič – ne nazadnje je današnji gospodarski minister in predsednik Demokratov Anže Logar kot Janšev vodja urada za informiranje nekoč organiziral diskreditacijo celotne novinarske skupnosti, ko je dal tujim novinarjem pod vrata njihovih sob dostaviti lažniv dokument. Vendar pa gre v Markeševem primeru za diskreditacijo posameznika, ki je izvedena skrivoma, v kateri sodelujejo najvišji uslužbenci države, vodila pa jo je uslužbenka kabineta predsednika vlade. To ni kritika nekega novinarja, ker ga predsednik vlade pač ne mara. Gre za zlorabo države za obračun s posameznikom.

Markeš seveda ni edini, ki ga je to doletelo. A prvič doslej imamo pred sabo dokaze, kako to poteka. In tudi kdo daje navodila in komu.