Logarjeva past

Ko se pojavijo očitki o verodostojnosti dokumentov, bi pričakovala jasne odgovore. Datume, pojasnila, dokazila. Predvsem pa pripravljenost, da se stvari razčistijo brez izmikanja in brez preusmerjanja pozornosti. Namesto tega poslušam Logarja o političnih napadih, rešilnih bilkah in domnevnih poskusih destabilizacije koalicije. Če je vse v redu, zakaj se je treba toliko ukvarjati s tem, kdo naj bi koga napadal?

Po poročanju RTV Slovenija je na Novakovi odstopni izjavi z dne 4. januarja že navedeno ime stranke »Demokrati. Anžeta Logarja«. Enako naj bi veljalo za dopis, s katerim je Logar 6. januarja potrdil prejem izjave. Toda odločitev o takšnem poimenovanju stranke naj bi bila sprejeta šele 6. januarja popoldne, uradna objava spremembe pa je sledila 23. januarja.

Logar pojasnjuje, da so interne dokumente prilagodili že pred uradno spremembo imena. A prav zato pričakujem, da bo to pojasnilo mogoče preveriti. Če obstajajo dokumenti, ki potrjujejo njegovo razlago, naj jih pristojni organi pregledajo in razjasnijo časovnico. Ne sprejemam, da je že postavljanje vprašanj dokaz politične zarote. Očitno se je tega nalezel od svojega gospodarja.

Logar je v politiko vstopal tudi z obljubami o transparentnosti, novih standardih in drugačni politični kulturi. A prav zdaj vidimo razliko med obljubo in prakso. Zgovorno se mi zdi Logarjevo pojasnilo, da je Novaka že januarja prosil, naj o svojem odstopu pred volitvami ne govori na veliko, ker naj ne bi bil pravi čas za takšne odločitve. Razumem, da ima vsaka stranka svoje interese in da predvolilni čas ni najboljši trenutek za slabe novice. Toda od kdaj je politična korist pomembnejša od pravice javnosti, da pozna okoliščine, ki so lahko pomembne za presojo stranke? Namesto tega dobivamo znano taktiko. Reče se ji obramba z napadom. Pričakujemo pa dokaze.

Policija in Komisija za preprečevanje korupcije naj opravita svoje delo. Do takrat pa si bom dovolila dvomiti. V Logarja in njegove. Že zaradi preteklih izkušenj.