Hrvaška / Heni Erceg: Dvojna konotacija

Izraz dvojna konotacija naj bi pomenil, da je na primer belo včasih belo, drugič črno, odvisno od trenutka ali na Hrvaškem od politične volje, spretno pa se je vrinil tudi v lizunsko sodno prakso. Dvojna konotacija je ignorantsko prozoren, vendar premeten politični projekt, ki izhaja prav iz modre glave hrvaškega premiera Plenkovića, z njim pa se, neupoštevaje dejstva, narod prepričuje, da je treba ustaški pozdrav, insignije NDH, poveličevanje zločincev ustaške države enkrat obravnavati tako in drugič drugače. Dopustni so med vojaškimi proslavami, sicer pa zanje menda veljajo sankcije, toda dejansko velja ena sama konotacija oziroma blagohotna obravnava ustaškega divjanja, ki je postalo, milo rečeno, hrvaški mainstream. Toda prišel je trenutek, ko je tako rekoč ustavno veljavna paradigma dvojne konotacije nehala veljati in se je neljubi dogodek skrčil na tisto, kar v resnici je, brez opravičevanja in političnega pametovanja o sprejemljivi rabi nacizma ob nekaterih pomembnih priložnostih. Zgodilo se je v Splitu, horda Hajdukovih navijačev, ki je policija pri njenem početju ni motila, je pred tekmo z nizozemskim Ajaxom, klubom, povezanim z judovsko skupnostjo, skandirala: »Zmelji, zmelji Jude!«, »Auschwitz, Auschwitz!«, »Anna Frank, judovska kurba« … in klicala Hitlerja.