Hrvaška / Heni Erceg: Dvojna konotacija
V čem je, če ne upoštevamo števila ubitih, razlika med Auschwitzem in Jasenovcem? V dvojni konotaciji – politični domislici, ukrojeni prav za to, da upravičuje strahote NDH in neti nenehno mržnjo do Srbov.
Izraz dvojna konotacija naj bi pomenil, da je na primer belo včasih belo, drugič črno, odvisno od trenutka ali na Hrvaškem od politične volje, spretno pa se je vrinil tudi v lizunsko sodno prakso. Dvojna konotacija je ignorantsko prozoren, vendar premeten politični projekt, ki izhaja prav iz modre glave hrvaškega premiera Plenkovića, z njim pa se, neupoštevaje dejstva, narod prepričuje, da je treba ustaški pozdrav, insignije NDH, poveličevanje zločincev ustaške države enkrat obravnavati tako in drugič drugače. Dopustni so med vojaškimi proslavami, sicer pa zanje menda veljajo sankcije, toda dejansko velja ena sama konotacija oziroma blagohotna obravnava ustaškega divjanja, ki je postalo, milo rečeno, hrvaški mainstream. Toda prišel je trenutek, ko je tako rekoč ustavno veljavna paradigma dvojne konotacije nehala veljati in se je neljubi dogodek skrčil na tisto, kar v resnici je, brez opravičevanja in političnega pametovanja o sprejemljivi rabi nacizma ob nekaterih pomembnih priložnostih. Zgodilo se je v Splitu, horda Hajdukovih navijačev, ki je policija pri njenem početju ni motila, je pred tekmo z nizozemskim Ajaxom, klubom, povezanim z judovsko skupnostjo, skandirala: »Zmelji, zmelji Jude!«, »Auschwitz, Auschwitz!«, »Anna Frank, judovska kurba« … in klicala Hitlerja.
Po gnusni nacistični orgiji je oblast ugotovila, da gre za eno samo konotacijo, ki – drugače od tiste sprejemljive, usmerjene zoper državljane srbske narodnosti – žali judovski narod in to je marsikoga spravilo na noge. Policija se je z vsemi silami spravila na lov za vodji Torcide in jih je nemudoma aretirala, izdala je tudi tiralice za tiste, ki so na begu, popisane so bile dolge strani njihovih življenjepisov, polnih kaznivih dejanj, premier je zajedljivo spregovoril o strahotnih prizorih v Splitu in zatrdil, da mu niso niti najmanj všeč, Split pa je spet postal vražji otok. Tako imenovana leva opozicija je bila prav tako osupla, toda nihče iz te ogorčene levice se ni drznil organizirati tiste druge, antifašistične skupine – ki zagotovo obstaja tudi v Splitu – in je popeljati na ulice mesta, ki ima vse razloge, da bi se ponašal prav s svojo antifašistično preteklostjo, množičnim sodelovanjem Splitčanov v vojni proti nacistom in ustašem, sam hajduk – ki ima danes zaradi Torcide videz odvratnega kluba – pa je bil edini klub katerega vsi igralci so odšli v partizane in ki je tekmo odigral na edinem osvobojenem ozemlju, na Visu 1944.
Vprašanje pa je, kam je pri tem resnem politično-represivnem poslu v Splitu izginila tista dvojna konotacija, s katero se sicer upravičuje vsakršno ustaško izživljanje, prepovedovanje kulturnih prireditev, vse z blagoslovom desničarske oblasti in mižanjem policije na eno oko. In v čem je navsezadnje razlika med barbarskim napadom na Jude, pozivom k njihovemu iztrebljenju in nenehnimi več let trajajočimi napadi na srbsko skupnost ali politične nasprotnike. Ki jih vedno spremljajo najhujše ustaške kletvice in obvezni ustaški pozdrav »Za dom spremni«. Kako zdaj nenadoma za vladajočo elito in represivne organe dvojna konotacija ne velja več? Ali kot so sporočili nacisti iz Torcide: »Nenadoma imamo institucije, ki delajo hitro in brezhibno, nenadoma se je pokazalo, da je učinkovito delovanje mogoče, če zanj obstaja politična volja.«
Resda pri tem ne mislijo na svoj ksenofobni greh, vendar so zadeli žebljico na glavico. Kajti premier nikoli doslej ni milo javkal, da so stalni ustaški repertoar pevca Thompsona ali poulične skupine v črnem, ki napadajo kulturne manifestacije Srbov, »vredne vsake obsodbe in v popolnem nasprotju z vrednotami, na katerih temelji demokratična Hrvaška«. Še manjkrat smo slišali, da vlada »odločno obsoja nedopustne vzklike v čast nacističnega režima«. Zato ker NDH ne velja za nacistično državo s svojimi taborišči predvsem za uničevanje Srbov, ampak za »izraz večne težnje hrvaškega naroda po svoji državi«, kot nas je davno poučil prvi predsednik Franjo Tuđman in k temu dodal, da je »srečen, ker moja žena ni ne Judinja ne Srbkinja«.
Zato je sočasno – medtem ko je policija spravljala za zapahe pripadnike Torcide v Splitu, premier pa je obupoval nad »nedopustnim sovražnim govorom« – navijaška skupina Armana na Reki odkrivala mural in se pri tem drla »stari hrvaški pozdrav« Za dom spremni in slavila neko drugo taborišče, seveda Jasenovac. Kraj, kjer so množično pobijali Srbe. Nihče jih ni oviral, nihče aretiral, pa tudi, če bi jih, bi se kateri od sodnikov tako ali tako, kot se je zgodilo v nedavnem primeru, skliceval na dvojno konotacijo in razsodil, da je vzklik Za dom spremni »izraz nacionalne samobitnosti in neuničljivosti hrvaškega naroda, udejanjenih v zmagi hrvaških braniteljev in naroda v pravični obrambni domovinski vojni« ter mladega ustaša oprostil. Je bilo torej ustaško dretje reške Armade »izraz narodne samobitnosti« ali nasprotno »zanikanje demokratičnih vrednot, ki jih neguje sodobna Hrvaška«? Z drugimi besedami, v čem je, če ne upoštevamo števila ubitih, razlika med Auschwitzem in Jasenovcem? V dvojni konotaciji – politični domislici, ukrojeni prav za to, da upravičuje strahote NDH in neti nenehno mržnjo do Srbov.
Draga bralka, dragi bralec. Kdor želi danes ohraniti trezno glavo, mora imeti dostop do kakovostnih informacij.
Svet je, žal, nasičen z informacijskim šumom, dobre in premišljene analize, komentarji, recenzije in napovedi pa so v Mladini dostopni zgolj naročnikom. Ta prispevek smo za vas izjemoma odklenili.
Naredite tudi vi kaj zase, postanite naš naročnik in preizkusite Mladinin učinek.
