Teden / Burek ali kos pice? Obstaja (dobra) izbira?

Burek, pica, kitajski »take-away« – če ob teh besedah pomislite na študentsko prehrano, niste daleč od resnice.

Nacionalni inštitut za javno zdravje je skupaj z Zvezo potrošnikov Slovenije in Študentsko organizacijo Slovenije raziskal kakovost prehrane pri ponudnikih subvencioniranih študentskih obrokov. V raziskavo je bilo vključenih 142 naključno izbranih ponudnikov od skupno 342, kolikor jih je delovalo lani. Preverjali so količino sadja in zelenjave, vrsto in stopnjo predelanosti mesa ter ponudbo brezmesnih obrokov. Večina obrokov je bila prehransko sprejemljiva, a nekaj več kot 28 odstotkov jih ni ustrezalo postavljenim merilom. Po besedah Mateja Gregoriča z NIJZ bone 70 odstotkov študentov uporablja večkrat na teden. Veliko študentov je torej odvisnih od prehranske ponudbe, vendar ta ni zmeraj ustrezna.

Prehranske navade študentov so pogosto pogojene tudi s finančnim položajem, je poudarila Jasmina Bevc iz zveze potrošnikov. Naraščajoči življenjski stroški prizadenejo študente iz socialno ranljivejših skupin, priprava obrokov doma pa postaja privilegij. Če moraš med študijem delati za preživetje, si težko vzameš čas za pripravo kakovostnih obrokov.

Kot odziv na to, da smo že dlje brez ustrezne prehranjevalne politike, je lani nastala kampanja Radia Študent Pomagam na bone, ki je opozorila na pomanjkljivosti sistema študentske prehrane in na širšo socialno stisko. Prostovoljci so ob petkih po en bon porabili za sendvič iz Žita brez doplačila in ga odnesli Kraljem ulice. Kampanja ni bila namenjena le ozaveščanju, ampak je predlagala tudi sistemske spremembe: vzpostavitev javnih menz, za kar se že dolgo zavzemajo Študentsko društvo Iskra, Mladi plus in Študentski klub Glas, boljše financiranje zasebnih menz ter možnost izrabe subvencij za nakup sestavin v trgovinah. Za zdaj se njihovi predlogi niso uresničili.

Morda pa je treba razmišljati širše – o vzpostavitvi samostojnega sistema, ki bi zagotavljal kakovostno in dostopno prehrano ne le študentom, temveč širši skupnosti, namesto da zagotavljanje prehrane prepuščamo zasebnim ponudnikom.