Intervju / »Antikomunizem je manipulativno poigravanje z osebnimi bolečinami«

Za Goranom Vojnovićem (1980) je pestrih nekaj mesecev. Pisatelj, režiser, scenarist, kolumnist in pronicljivi opazovalec družbe je pred dobrima dvema tednoma zaključil snemanje svojega zadnjega filma Jugoslavija, moja dežela, posnetega po njegovem istoimenskem romanu. Ta pripoveduje zgodbo triintridesetletnega Vladana Borojevića, ki izve, da je njegov oče, za katerega je verjel, da je umrl med vojno, v resnici živ, obtožen vojnih zločinov in se skriva pred haaškim sodiščem. Vladan je odločen, da bo očeta poiskal in izvedel resnico o njem, ne glede na posledice.

Trikratni kresnikov nagrajenec (nagrado je prejel za romane Čefurji raus!, Jugoslavija, moja dežela in Figa) je poleg tega pred dobrim mesecem dni pri založbi Goga izdal še peti roman Šum češnje. V njegovem ospredju je štiriinštiridesetletna prevajalka Olja, ki živi na Dunaju, kjer v njeno življenje vstopi mladi profesor Gerhard. Ko se ta vrne v Berlin, se mora Olja odločiti, kako bo uskladila željo po novi ljubezni z odgovornostjo do sina Nadana, ki kljub odraslosti potrebuje njeno nenehno skrb. Razpeta med Dunajem, Berlinom in Ljubljano (ter spomini na rodno Sarajevo) se Olja sprašuje o ljubezni, materinstvu, pripadnosti in pravici do lastnega življenja.