Ivan Ilovar

14. 6. 2011  |  Mladina 8  |  Konzum

Gostilna Norma, Dekani

Pri pozabljenem sidru

  • ocena: 4 / 5

tris predjedi
foto: Pastirica

romb

romb
foto: Pastirica

Če se zapeljete po stari cesti od koprske pentljice nazaj proti Črnemu Kalu, ste že v Dekanih, na Normo pa opozarja napis na levi strani ceste. Pri Normi se lahko ustavite od desetih dopoldne do desetih zvečer, ob torkih pa se boste morali odteščati drugje.
Telefon: 05 658 01 14.

Specialitete:
domač kruh,
ribja juha,
mineštre in jote,
domača pašta in njoki,
v sezoni šparglji in tartufi,
jadranska riba,
nedeljske pečenke.

Vina: odprta malvazija in refošk ter buteljke iz lastne kleti. Kdor je občutljiv na kmetsko grappo, si lahko še vedno privošči spodoben brinjevec.

Normi smo za pogostitev odšteli okoli 55 € po osebi.

Norma je ena tistih obcestnih oštarij, mimo katerih smo se v izletniški ihti vedno le vozili, pa nikoli ustavili, ena tistih, ki so z vzpostavitvijo sodobnega cestnega omrežja poniknile v s hitrostjo zabrisan pejsaž. Zato se je Ilovarjev trio, ki je pribremzal na Normino parkirišče sledeč najmanj leto staremu priporočilu, upravičeno spraševal, ali ne naleti na mino. Ravno obratno. Prikupna, nič dizajnirana ali načičkana oštarija žepnih dimenzij, v kateri tudi zaradi sproščene strežbe šefinje ni težko vreči sidro, ima kljub temu, da je zaradi nje treba zaviti z avtoceste, še vedno dovolj okoliških jedcev, da se zadeva razplete v obojestransko zadovoljstvo. Kakor se je razpletla tudi za trio, ki je sicer spočetka vil roke nad stare šole malvazijo, ki bi lahko prizadejala trajne posledice in se spotoma spoznaval z novodobno terminologijo, v kateri so se kozice preobrazile v škampje repke. Nič hudega, saj so bile z nežnim olivnim oljem pokapane kozice sveže in buteljčna malvazija takoj kos situaciji, pa tudi prekajena mečarica na rukoli in s tartufi prekvašeni namaz iz škarpene sta poskrbela za dovolj okusen, če ne ravno inventiven uvodnik. Pri Normi stavijo brinjeve jagode v bistro, z ribo bogato juho in z upravičenim uspehom strežejo lokalnim privržencem jote, mesijo fuže in sirove raviole in kdaj najdejo tudi kak bel tartuf. Na žalost se v tem letnem času bel tartuf najde le v zmrzovalniku, a morda bi bila Norma, kljub temu, da ne riba gomolja ob mizi in devlje smetano v podlago, pravi naslov za sezonsko preverbo. Sodeč po prvovrstnem, po plavutih in po torzu hrustljavem, z mero zalivanem rombu, pa se zlahka izkaže s prvovrstno ribo iz pečice. In kaj potem, če je ata Ilovar, ki je pač mahnjen na te stvari, štel izdajalske drobce, meril gostoto na liter in na koncu prišel do izsledkov, ki uvrščajo Norminega kuharja med zmerne začinkarje domovine, daleč pod mejo, ko postanejo dodatki več od zakoreninjene razvade? Nič takega. Stare šole oštarija, stare šole kuhinja. Stavimo, da se izplača nabosti tudi svinjsko pečenko, po kateri je dišalo vse od vhoda.