Konzum / Turistična kmetija Marušič, Lokvica

Lokvica se je ustalila med Mirnom in Opatjim selom, torej se lahko tja zapeljete z goriške ali kraške strani, se pravi iz Šempetra ali Komna, Marušič pa je edina označena kmetija v vasi. Marušiči si sicer kmalu privoščijo dvomesečni poletni dopust, a tudi preko sezone jih gre prej poklicati na 05 308 08 53 ali, bolje, 031 370 273 oziroma 031 314 480.

Specialitete:

domače olive, teranov kis in ročno rezan pršut, mineštre in jote, v sezoni njoki z divjimi šparglji, piščanci, pujsi in njihovi deli iz lastne vzreje ter solata in zelenjava z vrta. Vina: beli pinot in teran. Za herojsko razpoloženje poskrbi žganjica Borojević.

Za podaljšano kosilo smo gospodu Marušiču odšteli nekaj več od 20 € na osebo.

Glede Marušiča nam je namignil o hrani pišoči sodrug, ljubitelj rastlin, Krasa in suhih mesnin, preverbo pa je pospešilo dejstvo, da niti čelništvo Konzuma ni vedelo, kje je Lokvica in kako se pride do nje. Le-temu, elementarnemu neznanju gre pripisati kaj pester potek tokratne odprave, a Ilovarjev kvartet se je navzlic zapletom le malo čez dogovorjeno uro znašel na Marušičevem dvorišču, vrh grebena, ki ločuje Kras od Goriškega, le par kilometrov od državne meje. Se odmaknjenost in meja poznata vinu in pujsom zapisani domačiji, ki premore z evropskimi sredstvi ustvarjen prizidek, fleten kvartir z ognjiščem v notranjosti, od cvetlic pisano dvorišče z vrtom in brajdo? Še najbolj po tržaško šešljajočem narečju, sicer pa tu, daleč od utečenih poti kraškega turizma, vlada tako globok mir, da se čudiš, kako se Marušičem ljubi kuhati za četverico jedcev in nejeverno napenjaš ušesa, kdaj se vendarle pripelje mimo kak moped. Kakor smo se spočetka strinjali z nazori gospodarja, ki rad zabavlja čez razmere v kmetijstvu in ne mara gostinskega šušmarjenja z materiali, smo z veseljem pozobali tudi njegov, z vajeno roko odrezan pršut, zvito panceto in v domače olje vložene olive ter si privoščili po repete za letni čas še toliko bolj izjemne, ravno prav zgoščene in začinjene jote. A najbolj slastna pričakovanja so veljala vnaprej dogovorjeni domači piški, ne v kosih pečenemu krompirju, zakuhi iz bučk ali s teranovim kisom prelitemu radiču z vrta - je čvrsta, okusna, sočna, gre za peko ali dopeko? Glede čvrstosti in okusa, pa tudi kanca rožmarina in šprica limone bi se menda kar strinjali, da smo naleteli na prvovrstno domače pišče, no, baby kokoš, a žal pečeno toliko ur pred užitjem, da se niti od kolena ne pocedi predpisana količina soka. Je kuhinja zatajila pri ključni potankosti? Enako gre češnjevemu, v mikrovalovki pogretemu štrudlju, malo blažje besede pa tokrat namenjamo notranjemu, funkcionalnemu, a, tako kot veliko slovenskih, prejkone okrasnemu ognjišču: po vsej Istri celo zimo kurijo pod gradelami, tržaškim škricom in delavstvu in upokojencem - kako da po odmerku plemenito odišavljenega mesa s pravega žara še noben ni ugovarjal, da se v konobi razvija dim in da je gvant edinole še za v čistilnico?