Ivan Ilovar

21. 6. 2011  |  Mladina 48  |  Konzum

Restavracija Namaste, Ljubljana

Na udomačeni eksotiki

  • ocena: 2 / 5

glavne jedi

glavne jedi
foto: Rudi Jazbec

Namaste se je vgnezdil na Bregu, med Vitezom in Zlato ladjico, zavohali ga boste že od daleč, gostom pa streže od desetih dopoldne do enajstih zvečer, ob sobotah in nedeljah začne šele ob enajstih, ob ponedeljkih pa šele ob petih popoldan. Telefon: 01 425 01 59.

Specialitete:

 pakora, somosa, tandoori jagenjček ali piščanec.

Vino:

čeravno se najde tudi kaka na kozarec postrežena buteljka, bi menda zraven indijske hrane veljalo piti pivo, lasi ali vodo.

V Namaste smo se približno najedli za okoli 6.500 SIT na osebo.

Včasih naredi vrhovništvo Konzuma tudi kako štihprobo, če je le ciljni objekt pri roki in firbec dovolj močan. Veliko preverb ima za posledico, da se Ilovarjevi uradno sploh ne zglasimo na prevohani lokaciji, tista, ki jo je ata Ilovar opravil v od začetka jeseni odprtem kvartirju Namaste, pa je spodbudila podrobnejše preiskave. Resda je bodlo v oči, da v oranžnih tonih prelivajoča se in od eksotičnih spominkov prekipevajoča miniatura na bregu Ljubljanice ne nudi menda obvezne postavke na jedilniku indijskih oštarij, talija, krožnika z vrsto jedi, med katerimi velja križariti tekom obeda, in da tudi pikantno vloženo sočivje in omake, s katerimi formatiraš brbončice med zaporedjem močnih začimb, računa posebej, da o hladilni jogurtovi raiti sploh ne govorimo.

Prav, v Namaste so se pač skladno z vložkom in lokacijo odločili, da iz kuhinje, ki bi morala biti po preprostosti in ceni še najbliže kitajskim pečenjarnicam in ustrezati tudi študentariji, naredijo mestno ekskluzivo.

Ampak rezultati neobvezne preverbe, nič mastna in hrustljava pakora, v čičerikino testo oblečeni in ocvrti zelenjavni prigrizki in slasten, v lončenem sodu pečen tandoori piščanec, so tistikrat še obetali. Zato pa se je v drugo, ko se je v Namaste zglasil Ilovarjev trio, vtis močno spremenil. Res je, uvodni prigrizki, tako somosa in pakora kot pergamentno tenki papadam ter vse, kar se napeče v tandurju, ustrezajo pojmu, čeravno ljubitelji tudi po tako skromnem scenosledu ne bodo odšli brez pripomb. Medtem ko bodo manko pravih začimb tu čutili le nekateri, pa tudi slehernik zlahka opazi, da so juhe, ki jih v Indiji malone ne poznajo, še najbolj podobne vodenim zvarkom, kakršne kuha večina slovenskih Kitajcev, in da se v njih znajde tako koncentrat kot zmrznjena zelenjava.

Identična zelenjava, brezkrvni stročji fižol in živozeleni grah, si je utrla pot tudi do glavnih jedi, v birjani riž, ki se lahko meri le z rizi-bizijem iz menze, glede piščančjega curryja, kakršnega cmarijo v Namaste, pa ne bi bilo treba biti v zadregi niti gospodinjam, ki se šele učijo, kaj je paprikaš in kaj perkelt. Kje so surovine, kje avtohtone začimbe, brez katerih izgubi indijska kuhinja vsak čar? Ali - kako da mlečne kroglice v rožni vodi tako verno prikličejo spomine na tulumbe iz najbolj zakotnih bosenskih slaščičarn, kako da je okušanje rase gule, kroglic presnega sira v šerbetu, primerljivo z zvečenjem stiropora, kako, da jogurt za lasi ne delajo sami, temveč kupujejo v Ljubljanskih mlekarnah? Že res, v prestolnici ne manjka tistih, ki obiskujejo tečaje joge, meditirajo in se sproščajo v sozvočju z vzhodnimi modrostmi, ki so fleširali na Goi in se postili v ašramu - zakaj si ne bi potem privezali dušo pri verodostojneših kuharjih, recimo pri Hare Krišni v Šiški?