Ivan Ilovar

21. 6. 2011  |  Mladina 39  |  Konzum

Gostilna "Za gradom" Rodica, Koper

Pri nedonošenem lignju

  • ocena: 5 / 5

juha iz škampov s spremstvom

juha iz škampov s spremstvom
foto: Matej Mijač

S koprske obvoznice zavijte proti Semedeli in sledite smerokazom gostilne. Gospod Rodica uživa z gosti od poldneva do desetih zvečer, ob nedeljah in ponedeljkih pa preizkuša recepte. Telefon za obvezne rezervacije: 05 628 55 05.

Specialitete:

 domač jadranska riba, lovkarji in mehkužci tako ali drugače, sezonska zelenjava in sadje, tartufi, domač sladoled in bajne sladice.

Vina:

hišna malvazija Rojaca iz Gažona, desetina izbranih buteljk. Ne zamudite brinjevega sorbetta niti po nesreči starane grappe za digestiv.

Pri Rodici smo odpeli gumb le za nekaj čez 10.000 SIT po osebi.

Medtem ko smo se Ilovarjevi osem let prenajedali drugje, sta gospod Rodica in njegova boljša polovica prišla do naslovnika, pravzaprav do neizčrpnega vira naslovnikov. Ki, kakor je lahko Ilovarjev trio prisluhnil tistega poletnega večera na v zelenje odeti terasi, praviloma govorijo italijansko in tako redno in hvaležno polnijo prijetno skromne kapacitete gostilne Za gradom, da gospodarju včasih prinesejo tudi kako flaško. Z zadovoljnimi gosti z one, izbirčnejše strani meje, ki bi redno zahajali k njemu tudi med tednom, se lahko pohvali le redkokateri oštir, in gospod Rodica je prav gotovo oštir posebne sorte.

Namesto da bi, kakor je sedaj v modi, zlagal ode vinu in na dolgo opisoval ter sugeriral, kaj naj bi gostje občutili, ko si ga dajo na jezik, se Rodica v svojih haikujih posveča hrani, najprej sezonskim surovinam, katerih poreklo oriše tja do zaliva, v katerem se je divjad ujela v mrežo, potem pa še načinu priprave. Ker se haikujev rado nabere za žepno zbirko, ker iz vsakega štrli ta ali ona sočna podrobnost, je imel Ilovarjev trio nemalo težav z zakoličenjem scenosleda in šele na koncu dognal, da je še najbolje opazovati, kdaj se razvname avtor, kdaj se začnejo nabirati sline in pridevniki.

Čeravno izbira ni bila najlažja, pa je po predočenem trditi, da imajo pri Rodici dobre veze z ribiči in nos za posrečene kombinacije, s katerimi pestrijo svojo ponudbo, da premorejo dovolj sveže škampe, da jih ponudijo surove, da znajo mehčati hobotnico za solate in predjedi in da lahko ponudijo svoj bakala. Med ribo se nemalokrat čisto umestno ugnezdi kak sezonski akcent, denimo divji šparglji, in kljub temu, da je ata Ilovar glede ribje juhe konservativen in jo najraje posreba bistro in redko, se mu ni otepala niti rdeča, sila bogata in s ščepom peperoncina zašiljena, gratinirana izvedba, medtem ko za vžigalično škatlico dolge lignje, ki jih je pred puberteto postrgala koča v Kvarnerju in so tu končali v paštici, ceni, da bolj ganejo z dimenzijami kot z okusom.

Ker tria ni bilo dovolj okoli pasu, da bi zmogel pospraviti katero od rib, ki jih pečejo v pečici, sta se dve tretjini mastili s po filetom orade, ki jih pri Rodici po novem obdajo s skorjo iz solnega cveta in s presežkom sočnosti ter okusa spečejo na žaru, ata Ilovar pa je godel zaradi posrečene sprave na krompir položenega kosa zobatca in čezenj v liku ribjih luskin razporejenih bučk, brez odvečnih lužic in jezer vode.

Pri Rodici se lahko brez pripomb prebiješ že s hišnim vinom, Pucerjevo malvazijo, lahko si pustiš postreči z buteljko, denimo z v velikih hrastovih sodih dozorelo malvazijo šefovega strica, si privežeš dušo s hišnim izumom, brinjevim, "kraškim" sorbettom in se pustiš pocrkljati s katero od sladic, tudi s tisto sredo zmagovalnim štrukljem z marelico, figami, pistacijo in mascarponejem, ampak - upajmo, da velja za vse goste - najbolj bo šokiral končni seštevek. Res je, riba ne raste na Marsu, temveč v morju kilometer od gostilne in še južneje po Jadranu, a če je temu res tako, je Rodica najbolj priljudna ribjia restavracija domovine. Preverite.