Gostilna pri lipi, Muta

Peljite se od Maribora proti Dravogadu in slejkoprej pridete do Mute. Ali pa jo, če imate radi ovinke, uberite preko Slovenj Gradca. Pri lipi imajo odprto vse dni v tednu, od ponedeljka do sobote od devetih dopoldne do enajstih zvečer, ob nedeljah in praznikih pa od desetih zjutraj do devetih zvečer. Telefon: 02 876 60 90.

Specialitete:

koroške narodne jedi, bojda po babičinih receptih, svetujemo biftek, domač kruh in repete zaseke.

Vina:

Pri lipi največ steče rdečega cuveeja radgonskega kombinata, sicer pa je na voljo še nekaj buteljk lokalnih pridelovalcev, Movie in Vinakoper. Žganjeljubi tu sigurno pridejo na račun, tako zaradi obilice v žganje vloženih arcnij, kakor zaradi dobre osnove.

Pod Lipo smo jedli za okoli 7.500 SIT na osebo.

Ker smo bili Ilovarjevi v vseh teh letih le dvakrat na Koroškem, smo se tembolj razveselili namiga našega mariborskega zaupnika in se, čeravno je strašno število kilometrov že dan poprej hudo zredčilo zasedbo, še dovolj firbčni pripeljali do Mute. Pri lipi, kot se imenuje blizu glavne ceste postavljeno veleposlopje, v čigar kleti imajo Korošci poročne bankete za največ stoosemdeset svatov (!), ima na internetu svojo stran, kjer ne gre prezreti portreta in modre misli patrona, dežurnega narodoslovca dr. Bogataja, sicer pa je urejeno v "avtohtonem", čeravno brezosebnem slogu, z obilico kamna in lesa.

Pri lipi niso pretiravali s številom ponujenih specialitet, ki so po jedilnem listu sodeč na voljo pozimi in poleti, zato je Ilovarjev trio cenil, da se vztrajanje pri venomer isti ponudbi obrestuje z dodelanostjo jedi. Resnično? Naj rečemo, da smo na Koroškem že jedli veliko žlahtnejšo skuto, najsi bo zaradi kmetskega porekla, izrazitejšega, čez njo politega bučnega olja ali izostanka kumine, ki je premočno začinila jed. Čeravno nam je bil isti, sočni kos mesa, Štajerci bi rekli kibelflajš, predstavljen z dvema različnima imenoma, kot narezek in prekajeno meso, je poglavitno čudenje, ki ga ni omilil niti izvrsten domač kruh niti zmagovita, ocvirkov polna zaseka, veljalo srednjeevropskemu odmerku omenjene hladne predjedi. Narezek za enega - dve šniti kibelflajša, žlica skute in žlica zaseke?

Kot kaže, so Korošci postali fini jedci ali pa so vsi na dieti. Če so na dieti zaradi juhe iz zelenjave, kakršno kupiš v supermarketih, zaradi koroške juhe, ki bi imela okus, ko bi imel okus v njej kuhan krompir in kisla smetana, in zaradi medle gobove juhe, jim niti ni zameriti. Ampak ata Ilovar je čakal, kakšno skorjico bodo imeli mežerli, ki jih je zaradi izkušenj drugje imel za koroško, nič manj slastno verzijo krvavic, tu pa so bolj podobni čuftam. Vrhu tega - kar pustim, z utrujeno krompirjevo solato pospremljenim čuftam iz pljučk, ki so skupaj z nekaterimi kasnejšimi prilogami, denimo skutnimi štruklji, zasejale sum, ali v kuhinji ne poje zmrzovalnik in mikrovalovka. Pri lipi se niso nevemkako izkazali niti s srninim golažem, bolj golaževo juho, niti z "mojstrovino kuharice Helene", jelenovim, s hruškovo čežano prelitim podplatom, zato pa je biftek, ki ga tu tržijo pod imenom "Janezova pojedina", presenetil s sokom, okusom, mehkobo in krvavo notranjostjo in smo v pohorski omleti, ki smo jo naročili v strahu zaradi kondicije orehovih štrukljev, našli le pravoverne brusnice namesto kakih sadnih solat.

Pri lipi sicer nismo zasledili umetnih aditivov, a po drugi strani, razen pri naši natakarici, tudi ne posebej vroče vneme, prej inercijo, kar je pač pričakovati v oštariji, ki se ne zapre niti en dan v tednu. Ko bi se, namesto da vlivajo spoštovanje z velikopotezno arhitekturo, posvetili osnovnemu!