Janko Lorenci

Janko Lorenci

15. 7. 2011  |  Mladina 28  |  Kolumna

Novo rojstvo tolarja?

Lahko se znajdemo med državami, ki bodo opustile evro

Malokdo še dvomi, da je reševanje Grčije že spodletelo. Kljub temu se velika operacija posojanja denarja in hkratnega usihanja nesrečne države nadaljuje. Trojka komisija, evropski svet in evropska centralna banka si kupuje čas in hkrati počasi kuje nadomestno strategijo za propadlo neoliberalno politiko zategovanja pasu, ki krizne države obravnava kot protektorate in jih kljub pomoči potiska vedno globlje v blato.

Grško, portugalsko, špansko ... bolezen povzročajo različni vzroki - od slabosti prizadetih držav, prek izvirne šibkosti evra (skupna valuta brez skupnega gospodarstva) do sklopa težav, ki mučijo EU. Toda glavni vzrok sedanjih pretresov so osamosvojeni finančni trgi in špekulanti, ki so krizo povzročili, zdaj pa jo izrabljajo. Ti poglavitni krivci ostajajo nedotakljivi, boleče »zdravljenje« pa je zadelo najranljivejše države in njihova prebivalstva. Zamenjujejo se vzroki in posledice.

Konjska zdravila ženejo države v krizi proti bankrotu, hkrati pa resno ogrožajo evro in EU. Toda ost obrambe se še vedno ni obrnila proti osnovnemu vzroku težav, ampak išče zasilne rešitve. Skupnost je - zaradi moči neoliberalne miselnosti, prevladujoče na vsem Zahodu - očitno pripravljena žrtvovati nekatere dosedanje dosežke, z nekoč prestižnim projektom evra vred.

Vse kaže, da se pripravlja nadzorovano izstopanje iz skupne valute. Za Grčijo bi to pomenilo, da bi njen zunanji dolg restrukturirali (delni odpis, boljši pogoji odplačevanja itd.), država pa bi hkrati opustila evro in si znova omislila svojo valuto. Drahma bi vstala iz groba. Poznavalci pravijo, da Grčijo lahko reši samo to.

Ta nova možnost prostovoljne, v resnici pa izsiljene opustitve evra bi najbrž veljala za vse, ki bi to hoteli. Kandidatov bi bilo verjetno več.

Institucija izstopa iz evroobmočja (ali celo iz EU) bi bila v uspešni zgodovini Unije neslavna prelomnica. A najbrž še zmeraj boljša kot stihijsko, kaotično razpletanje nakopičenih težav.

Zdi se malo verjetno, da bi od krize zdelana in vedno bolj nacionalno razdeljena skupnost zmogla kaj več kot tako defenzivno reševanje svojih težav. Nekaj bi jih na ta način morda odpravila, večina pa bi ostala, saj so težave z evrom izraz globljih zadreg skupnosti - zelo različne razvitosti članic, t. i. demokratičnega deficita, nihanja med tem, ali naj bo EU zgolj skupni trg ali federacija, odnosa med periferijo in centrom itd.

Izstopanje iz skupine držav z evrom bi bilo nedvomno dvorezna, tvegana poteza. Čeprav okrnjeni ali celo v celoti propadli evro načeloma še ne bi smel pomeniti konca EU, bi povzročil hud pretres. Podobno kot pri segrevanju ozračja bi grozili t. i. tipping points - nova dejstva, ki lahko ustvarijo nove, povsem nepričakovane posledice. Primer za to bi lahko bila splošna vstaja ali popoln kaos v kaki državi v krizi.

Po malem se že ugiba, kakšen bi bil urnik sprememb. Grčija bi lahko doživela zlom proti koncu letošnjega leta, pravila o izstopu iz skupine držav z evrom (sestavilo bi jih nekaj najvplivnejših članic) bi sledila sredi prihodnjega leta, prvi izstopi pa proti koncu prihodnjega leta.

Bi bili med izstopajočimi tudi mi?

Med kandidati bi se najbrž znašli. Deloma zato, ker bi se pritisk špekulantskega finančnega kapitala na druge ogrožene države strahovito povečal, še bolj pa zato, ker smo zelo ranljivi. Makroekonomsko niti ne stojimo slabo; zunanja zadolženost je razmeroma nizka, gospodarska rast si je za silo opomogla in bo ob dobri zunanji konjunkturi tudi v prihodnjih letih dosegala solidna dva do tri odstotke. Toda zadolženost se naglo veča, hkrati pa smo politično, socialno in psihološko nesposobni za potrebne spremembe (referendumska blokada, neverodostojnost in sprtost obeh političnih polov itd.). Smo ranljivi in negibni. To vemo sami in to ve tujina, ki nam odmerja posojila.

Evro smo prevzeli navdušeno, brez poštenega razmisleka in v glavnem iz prestižnih razlogov. V sedanjih razmerah se nam to maščuje.

Imamo evro, nimamo pa več svoje denarne in tečajne politike, s katero lahko blažiš težave premalo konkurenčnega gospodarstva. Spremembe so zato toliko bolj potrebne. V težkih časih je treba vedno rezati rente različnim interesnim skupinam, toda lobiji so ugotovili, da lahko vse spremembe blokirajo. To je, deloma po svoji krivdi, krepko občutila Pahorjeva vlada.

Vendar naša ranljivost izvira predvsem iz časa Janševe vlade, ki je položaj ekonomsko neskončno zavozila. Napravila je usodne napake - spodbudila je pregrevanje gospodarstva, visoko zadolževanje podjetij in države, znižala davke, ne pa tudi izdatkov, povečala plače v javnem sektorju. Nastala je sistemska luknja, težka 2,5 odstotka BDP na leto. Seštevki let prinesejo velikanske vsote. Brez njih bi bili danes neprimerno na boljšem - nekje tam, kjer je Nemčija.

Če kdaj, smo francosko-nemški vlak zamudili takrat. Politika, ki je to zakrivila, pa se bo verjetno vrnila na oblast v času novih hudih preizkušenj.

Slovo od evra, pravijo poznavalci, bi bilo za Slovenijo načeloma kolikor toliko neproblematično. Iz Jugoslavije smo, z menjavo valute vred, odkorakali brez hudega spotikanja. Tudi izstop iz skupine držav z evrom bi bilo mogoče izpeljati dokaj gladko - če bi obstajali dobri ekonomski ekipi v vladi in centralni banki. Kot rečeno, bodo v kritičnem času na oblasti najbrž Janševi možje, med katerimi ni niti enega spodobnega ekonomista. To potrjujejo omenjene napake.

Tak razvoj ni nujen, a je dokaj verjeten. Postavil nas bi (bo) pred dileme, v katerih bo prestiž še najmanjši zastavek. Ekonomsko nam bi izstop iz evroobmočja in ponovna pridobitev tečajne politike gotovo povečala manevrski prostor in izboljšala položaj. Scela pa bi opustitev evra vsaj sprva delovala kot priznanje slabosti in odmik od EU. Psihološko, geopolitično in zlasti notranjepolitično bi to imelo slabe učinke. Slovenija, ki bi ji EU manj dihala za ovratnik, bi se laže vdala svojim slabostim. Med poglavitnimi sta zaplankanost in avtoritarnost. Unija v hudih težavah, tu pa na oblasti SDS, to bi bila zelo nesrečna kombinacija.

O opisanih grožnjah je mogoče razpravljati, preigrati razne scenarije, kaj dosti več pa ni mogoče storiti. Deloma zato, ker je v igri toliko neznank in čejev, na katere nimamo nobenega vpliva, deloma zaradi našega notranjega položaja: oblast se razkraja, grozi, da jo bo nasledila še slabša.

Tako nas bodo, kot se zdi, bolj ali manj nosili dogodki. Pri tem je vendarle dobro imeti pred očmi, da je vitalna in solidarna EU za nas dragocena, čisto vsakršna pa spet ne. Zdaj se očitno krepi pritisk, da bi center EU dobil več moči, periferijo pa stisnil še bolj na obrobje ali jo deloma celo izločil. To grozi tudi nam, delno po lastni krivdi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.