V praznino

Vsakemu svoje.

Film V praznino utegne biti natanko skok v praznino: ko boste prišli v kino, ga morda že ne bo več. V Slovenijo je namreč le začasno uvožen, za vsega tri dni, ali natančneje: v Kinodvoru je na voljo le med 14. in 16. julijem. Puf! In že ga ne bo več. Toda če ga boste zadeli, boste zadeli v polno. Že to, da ga je posnel kultni Gaspar Noé, avtor filmov a la Sam proti vsem in Nepovratno (in kakopak filmčka We Fuck Alone), vam daje slutiti, da vas bo ganil, če naj uporabim ta izraz, ki pa je le evfemizem za to, kar z gledalci običajno počne Noé, Neo sodobnega filma - bolj fizičnih, bolj fizioloških filmov zlepa ne boste videli. Ljudje od filma pričakujejo, da se jih dotakne - no, Noé snema filme, ki jih potem komaj nesejo. Ko stopijo iz kina, so omotični, noge jim klecajo, lovijo ravnotežje, muči jih morska bolezen, produkt vse tiste presežne subjektivnosti, ki jo z znojem in krvjo prigara Noéjeva mobilna, plavajoča, ultrakinetična, epileptična, hrumeča, ekstatična, avantgardna kamera. Ko ljudje stopijo iz kina, gre film z njimi. V Škrlatni roži Kaira, ki jo je posnel Woody Allen, je lik stopil s filmskega platna - ko gledate Noéjev film, pa imate občutek, da s platna stopi sam film. Občutek imate celo, da je film v kinu sedel zraven vas - in gledal samega sebe. Noéjeva kamera se vedno zelo stegne, ali bolje rečeno: vedno dela vse, da bi tudi sama gledala film, ki ga snema.

Če si hočete predstavljati film V praznino, morate skočiti nazaj. Robert Montgomery, sicer igralec, je leta 1947 posnel Gospo v jezeru, črno kriminalko, v kateri je gledalec videl le to, kar je videl glavni junak, privatni detektiv Philip Marlowe - njegovo oko je oko kamere. Marlowe je kamera. Kar pomeni, da samega Marlowea sploh ne vidimo. Vidimo le to, kar vidi kamera. Leto kasneje je Alfred Hitchcock posnel Vrv, črno kriminalko, ki je ustvarjala iluzijo, da je posneta v enem samem kadru, brez montažnih rezov - v resnici je bila »zmontirana« iz osmih 10-minutnih kadrov, toda Hitchcock je vse montažne reze tako spretno skril, da je bila iluzija »nezmontiranosti« popolna. Zdaj ta kinoskop, ki sta ga formatirala Gospa v jezeru in Vrv, pošljite skozi psihedelični stroboskop leta '68 in acid-tripski kalejdoskop Kubrickove Odiseje v vesolju, pa dobite film V praznino, ki izgleda kot duh filma. Oscar (Nathaniel Brown), zatripani Američan, fan Tibetanske knjige mrtvih, ki živi in dela - in dila - v Tokiu, k sebi zmami Lindo (Paz de la Huerta), svojo sestro, na katero je že od malega zelo navezan in ki se prelevi v striptizeto, toda njegovo življenje se konča v stranišču nočnega kluba »Void,« v katerem ga - med racijo - pokosi policija, ko se skuša na hitro znebiti drog. Ko se odklopi od tega sveta, se od tega sveta odklopi tudi kamera, ki potem kontemplativno plava in pluje po Tokiu, po ulicah, sobah, balkonih, hodnikih, hotelih, nočnih klubih in bordelih, med neonom, fraktalnimi smetmi dolge urbane noči in basovskimi vibracijami družbe tveganja, običajno nad ljudmi, nad glavami gangsterjev in dilerjev, džankijev in desperadosov, tako da jih stalno lovi od zgoraj, s ptičje, tako rekoč božje perspektive, kot banalne marionete, bolj anorganske od kamere in Američanovega trupla.

Nič, kamera se preseli v onostranstvo. Tako kot Oscar - in njegova perspektiva postane natanko oko kamere, ki plava in kroži, se vzpenja in spušča, zumira in šviga, osvobojeno in fluidno, kot ptica roparica, navidez »nezmontirano«, brez rezov, spodvita v en sam dolg, neskončni, reinkarnirani, beatificirani, posthumni kader, v katerega rekvijemsko padajo flešbeki, preteklost, spomini, mladost, strah pred starostjo, neizrekljive želje, seks, abortus in incest. Oscar torej umre - in to se mu zgodi prvič v življenju. Ne pa tudi zadnjič. Ko umre, se reinkarnira v pogled. Ko se reinkarnira v pogled, se izgubi v času, ne more pa se ločiti od časa, te srhljive sperme filma, ki vedno vse pokvari. Lahko se znebi tradicionalne, standardne filmske naracije, ki jo narekuje in terja klišejski mainstream, ne more pa se znebiti časa. Pogled je le bradavica časa. Skok v praznino - v smrt, v »knjigo mrtvih« - je skok v posthumno življenje filma, ki izgleda kot film, ki ga še niso posneli, in obenem kot film, ki so ga leta '68 pozabili posneti.

(Kinodvor, a kot rečeno: pohitite, hočem reči - skočite!)