Ideološka kriza zahodnega kapitalizma

Pred zgolj nekaj leti je vplivna ideologija - zaupanje v svobodne trge brez omejitev - svet pripeljala na rob propada. Kapitalizem s sproščenimi pravili v ameriškem slogu je celo na svojem vrhuncu, od začetka 80. let pa do leta 2007, večjo materialno blaginjo prinesel le najbogatejšim v najbogatejših državah sveta. Med 30-letno prevlado te ideologije so osebni dohodki večine Američanov v resnici upadli oziroma ostali na isti ravni.

Poleg tega povečevanje proizvodnje v Združenih državah Amerike gospodarsko ni bilo vzdržno. Ker se je zajeten delež prihodka države stekal le v peščico žepov, se je rast lahko nadaljevala izključno s porabo, financirano z grmadenjem dolga.

Bil sem med tistimi, ki so upali, da bo finančna kriza Američanom (in drugim) nekako odprla oči in bodo spoznali nujnost večje enakosti, strožjih predpisov in izrazitejšega ravnovesja med trgom in vlado. A žal se to ni zgodilo. Nasprotno, vstajenje desničarske ekonomije, ki jo tako kot vedno ženejo ideologija in posebni interesi, vnovič ogroža svetovno gospodarstvo - oziroma vsaj evropsko in ameriško, kjer takšne zamisli še vedno cvetijo.

V ZDA bi desničarski prerod, katerega privrženci očitno skušajo obiti temeljne zakone matematike in ekonomije, utegnil povzročiti, da država ne bo več zmogla nadzorovati svojega dolga. Če bo kongres odobril porabo, ki presega prihodke, bo nastal primanjkljaj, ki ga bo treba nekako pokriti. Desnica ni pripravljena skrbno primerjati prednosti programov porabe posameznih administracij s stroški za pobiranje davkov, s katerimi nato financirajo te prednosti, temveč se raje zateka k pavšalnim omejitvam - če se državni dolg ne sme povečati, mora biti poraba preprosto omejena na zbrane davke.

Tako se znajdemo pred vprašanjem, čemu dati prednost pri porabi - in če to niso stroški obresti za državni dolg, sledi neporavnavanje obveznosti. Poleg tega bi omejevanje porabe ta trenutek, sredi krize zaradi ideologije svobodnega trga, zanesljivo še podaljšalo težavno obdobje.

Pred desetletjem, sredi gospodarskega razcveta, so ZDA imele takšen presežek, da bi z njim skoraj lahko pokrile državni dolg. A zajeten plus se je v bolj umirjenih časih in po pretiranih davčnih olajšavah, vojnah, hudi recesiji in naraščajočih stroških za zdravstvo - za kar je deloma kriva zaveza administracije Georgea W. Busha, ki je farmacevtskim družbam omogočila, da so same oblikovale cene, čeprav je šlo tudi za državni denar - hitro spremenil v rekordni primanjkljaj.

Bil sem med tistimi, ki so upali, da bo finančna kriza Američanom (in drugim) nekako odprla oči in bodo spoznali nujnost večje enakosti, strožjih predpisov in izrazitejšega ravnovesja med trgom in vlado. A žal se to ni zgodilo.

Zdravilo za ameriški primanjkljaj je treba izbrati glede na diagnozo: Američane je treba spet zaposliti, in sicer s spodbudami za gospodarstvo, končati je treba nespametne vojne, zmanjšati stroške za vojsko in zdravila ter zvišati davke vsaj za zelo bogate. A desnica se vsemu temu upira in zagovarja še večje davčne olajšave za družbe in bogataše, hkrati pa naj bi varčevali pri naložbah in socialnem varstvu, s čimer bo ogrožena prihodnost ameriškega gospodarstva in se bo skrhalo tisto, kar je še ostalo od socialne pogodbe. Ameriški finančni sektor je hkrati odločno lobiral, da bi se rešil predpisov in tako ohranil svoje stare, razdiralno brezbrižne navade.

V Evropi je nekoliko bolje. Grčija in nekaj drugih držav se spoprijema s krizo in trenutno so aktualne rešitve z že znanimi svežnji varčevalnih ukrepov in s prodajo državnega premoženja, zaradi česar pa bodo države, ki bodo v to privolile, le še revnejše in ranljivejše. Ta recept se ni obnesel niti v vzhodni Aziji niti v Latinski Ameriki in drugod; enaka usoda ga zdaj čaka v Evropi. Pravzaprav se je to že zgodilo na Irskem, v Latviji in Grčiji.

Obstaja pa drugačna rešitev: strategija za gospodarsko rast, ki bi jo podprla Evropska unija in Mednarodni denarni sklad. Rast bi povrnila zaupanje v to, da bo Grčija odplačala dolgove, s čimer bi se znižale obrestne mere, hkrati pa bi ostalo več fiskalnega manevrskega prostora za nadaljnje naložbe, s katerimi bi še dodatno spodbudili rast. Že samo ta pripomore k višjim prihodkom od davkov in zmanjša potrebo po izdatkih za socialno varstvo, denimo za nadomestila za brezposelnost. Zaupanje, ki bi ga zbudili s tem, bi še dodatno ugodno vplivalo na rast.

Neuspešno spodbujanje rasti v Evropi in ZDA bo slabo vplivalo na vse svetovno gospodarstvo. Neuspeh na obeh koncih pa bo prava katastrofa.

Žal je stališče finančnih trgov in desničarskih ekonomistov do te težave ravno nasprotno: prepričani so, da se zaupanje zbudi z varčevanjem in da prav zaupanje pripomore k rasti. A varčevalni ukrepi zgolj slabijo rast in fiskalno stanje države oziroma so manj učinkoviti, kot obljubljajo njihovi zagovorniki. Kakorkoli že, v obeh primerih je zaupanje načeto in začne se pot navzdol.

Ali res potrebujemo še en drag poskus z zamislimi, ki že v preteklosti niso bile uspešne? Vse kaže, da se bomo morali sprijazniti z njim, čeprav si ga ne želimo. Neuspešno spodbujanje rasti v Evropi in ZDA bo slabo vplivalo na vse svetovno gospodarstvo. Neuspeh na obeh koncih pa bo prava katastrofa - četudi se v velikih na novo razvijajočih se državah lahko pohvalijo z zanesljivo rastjo. Žal bomo krenili prav v to smer, če bomo gluhi za preudarna mnenja. 5