Pisma bralcev

Mladina, št. 15
Se zgodovina ponavlja?

Spoštovani,
pišem, ker bi rada osvetlila, kje vidim težavo pri komunikaciji z javnostjo - v njenem podcenjevanju. Še tako odlični argumenti ne morejo biti sprejeti, če so podani s piedestala večvrednosti, saj se ob tem poraja sum, da je človek na piedestalu naiven. Dvom je gonilo znanosti, preizpraševanje lahko le še bolj utrdi neka dognanja ali jih ovrže, kar je spet zelo znanstveno.
Iracionalnost se pojavi, ker smo ljudje celoviti, ne dualistični. Poleg tega se tema tiče naše hrane, torej eksistence, prav tako se, kot razumem, tiče Vaše. Lepo o nedeljivosti ratia z iracionalnim piše par listov nazaj novinar Jurij Gustinčič, če imate čas preberite.
Menim, da so za Slovenijo to zelo potrebne raziskave in veseli me, da obstaja tim, ki se s tem ukvarja. Vendar po načelu previdnosti, bi morali takšne posevke razvijati zgolj v laboratoriju, če in ko, bi nastopila potreba za njihovo uporabo, bi jih lahko vpeljali mimo raznih monsantov. A na žalost so ti že tu (poglejte kaj se seje po RS). Z zakonsko ureditvijo bi bili dolgoročno na boljšem naši strokovnjaki, saj bi želi sadove njihovega dela, dobesedno, in nam ne bi bili vsiljeni pridelki drugih. To je pomembno, ker zaradi svoje kolonialistične miselnosti pahnejo kmete v odvisnost, kar smatram za neetično in je hkrati drug problem: trženje te tehnologije. Tudi jaz sem javnost in ne nasprotujem tehnologiji a priori, a vsaki reklami ne verjamem. Ne verjamem, da je namen le v hrani za lačne, saj so danes lačni tisti, ki niti nimajo zemlje ali infrastrukture (namakanje, skladišča, prevoz,...). Poleg suše lačne pestijo vojne in revščina, kako si bodo sploh privoščili patentirana (tretja težava) semena? Ocene in razloge za podražitve hrane in kaj so ukrepi proti temu trendu bi raje prepustila ekonomistom. Skratka, znanje vedno koristi, ker bodo potrebne vedno nove generacije vsake od GS poljščin, a po drugi strani znamo pridelovati hrano tudi na druge načine. Pomislite na Japonce, ki so tehnološko zelo napredni, a zavračajo GS poljščine, zato GS papaja na Havajih ni bila tako uspešna kot so predvideli, saj je niso mogli prodati. Japonci pridelka enostavno niso hoteli kupiti.
Škoda, da na takšna vprašanja kot - kaj bomo jedli? - gledate kot na športni rezultat, pri katerem so GS poljščine zmagovalec, kar je verjetno le izraz Vašega iracionalnega, kajne? Dejstvo, da se jih seje čedalje več, je lahko posledica vsiljivosti prodajalcev in ne govori o kvaliteti, za hitro razumevanje tale analogija: izdelki narejeni na Kitajskem, niso nujno kvalitetnejši, čeprav se tržijo povsod na svetu.
Prednost Slovenije in mladih znanstvenikov, ki jih omenjate je, da lahko izvajajo neodvisne raziskave na tem področju, ker sicer niso dostopne, ni jih niti par odstotkov od vseh raziskav na tem področju; poiskati je treba pot.
Lep pozdrav,
Mojca Slapničar, Ljubljana

Mladina, št. 12
Na pragu električnega mrka

Spoštovani,
»Na pragu električnega mrka« je bil naslov pogovora (Mladina št.12 z dne 21.3.2008) s strokovnjakom za energetiko prof. dr. Ferdinandom Gubino, ki se žal obregne ob tiste, ki odločno strokovno branijo Volovjo reber pred njeno izrabo za vetrno energijo. Po njegovem bi morali, citiram »tam določiti rezervat in analizirati vse živalstvo in rastlinstvo znotraj določenega območja. Nato bi morali zgraditi manjše število turbin in po treh letih obratovanja pogledati, koliko orlov se je zaletelo, koliko žužkov je pobegnilo in koliko cvetlic je prenehalo rasti tam. Na tej podlagi pa da bi se lahko naprej argumentirano pogovarjali ali bomo gradili nove vetrne turbine.«
Tako neresno, poenostavljeno, tudi posmehljivo stališče ne sprejemamo, zato pišem. Več kot sedem let že trajajo prizadevanja za ohranitev tega območja, ki je eden od najbolj dragocenih naravnih prostorov pri nas. Naravovarstveno ozaveščena javnost je podprla strokovne službe, med njimi tudi Društvo za opazovanje in proučevanje ptic (DOPPS), ustanovljena je bila Koalicija za Volovjo reber, prelitega je bilo veliko črnila in porabljene energije, v prid ohranitve tega območja uporabljene tudi vse pravne poti, celo komisija za preprečevanje korupcije, sedaj pa se s tem ukvarja še Evropska komisija, ker gre za eno najbolj ohranjenih in v pogledu narave najvrednejših območij tudi v Evropi. Izpolnjuje namreč vse pogoje, ki jih predpisuje evropski dokument Natura 2ooo, ki obvezuje tudi našo državo kot podpisnico in bi moralo biti vključeno tudi v predvideni Snežniški regijski park. Če bo Evropska komisija tudi uradno potrdila merila Nature 2ooo v tem prostoru, čaka našo državo tožba pred Evropskim sodiščem zaradi kršitve obvezne zaščite določenih vrst ogroženih ptic (visoko globo so morale do sedaj plačati že tri evropske države). Uredništvo Mladine je zbiralo podpise za ohranitev prav Volovje rebri. Od vsega prebranega pa mi je najbolj ostalo v spominu stališče akademika SAZU dr. Andreja Gogale, ki je pisal o absurdnosti, da bi zaradi pridobivanja elektrike s pomočjo vetrnic uničili še zadnja travišča na vrhovih Krasa, Čičarije, Nanosa in predgorja Snežnika. Ta suha travišča da so ena od največjih naravnih posebnosti Slovenije, pa tudi Evrope. Pa se sprašujem, kako je mogoče, da član Sveta za energetiko in tudi svetnik SAZU prof.dr. Gubina tako zaničljivo govori o tem območju še sedaj, po tolikem času, ko sta oba člana in sestavni del iste vrhunske znanstvene ustanove na Slovenskem?! Si sme tako ugledna ustanova dovoliti sramoto pred Evropskim sodiščem, ki bo zelo verjetno pritrdilo kriterijem Nature 2000?
Vemo, da med energetiki dolgo ni bilo enotnega stališča glede uporabe vetrnic pri nas. Sedaj pa večina že priznava, da veter tukaj drugače piha (sunkovito ali pa premalo) kot v Španiji, na Danskem, Švedskem ali v Nemčiji, kjer je bolj stalen in stabilen. Novejše analize so celo pokazale, da vetrnice v Evropi (posebno v Nemčiji) lahko ogrozijo stabilnost celotnega energetskega sistema. Zato že predstavljajo vir nekvalitetne energije, tudi ker morajo obvezno imeti v rezervi nadomestno energijo, ki vskoči, ko se ustavijo. Bo tudi pri nas končno že zmagal razum in znanje poštene stroke brez političnih odločitev? Bo ohranitev tega izjemnega naravnega okolja s ponovno vključitvijo v Naturo 2ooo zaradi posebne favne in flore, narave, kjer se neponovljivo lepi gozdovi Snežnika prevešajo v travnati Kras, končno že v ponos vsem v državi, saj nam to območje zavidajo mnogi tujci s poudarjanjem preusmeritve v ekoturizem, ki omogoča črpanje iz evropskih skladov za ohranjanje narave in je v strmem vzponu.
Ker sem omejena s prostorom naj citiram le javno objavljen podatek iz študije Inštituta Milan Vidmar, ki ugotavlja, da vetrnice na Volovji rebri tudi ekonomsko niso upravičene: »Verjetnost, da bodo VE lahko znatno prispevale ravno v času konice električne porabe je majhna, stroški devastacije okolja pa zanemarjeni. Prav tako ni upoštevano, da bi morali za VE zagotoviti še sistemsko rezervo za čas, ko zaradi premajhne ali prevelike hitrosti vetra ne morejo obratovati« so zapisali ob ocenjevanju študije investitorja Elektro Primorska, ki je celo v državni lasti. Poleg tega, uporaba samo ene varčne žarnice v vsakem našem gospodinjstvu ob konici porabe privarčuje več električne energije kot pa največja (nazivna) moč projektiranih vetrnic na Volovji rebri!
Sprašujem se, kakšna bi bila moja domovina, če ne bi v prejšnji državi državljani s pomočjo nepodkupljivih strokovnih osebnosti ustavili naravovarstveno (skrajno) škodljive elektroenergetske apetite z izdelanimi študijami za gradnjo HE na Soči (Trnovo, Kobarid), akumulacijo na Cerkniškem jezeru, akumulacijo v Radovni, na Idrijci (Trebuša), na Savi pri Radovljici in vrste HE na Muri, kar so le najhujši primeri porabljenega davkoplačevalskega denarja, ki bi pohabil deželo. Bo kdo ugotovil koliko domov za starejše ljudi bi n.pr. lahko zgradili s tem denarjem? Pri tem pa so vedno grozili, da bomo sedeli ob svečah. A bo le treba najprej zaustaviti megalomanske apetite po mega zabaviščih, velikih blagovnih centrih, omejiti in ne celo nagrajevati energetsko potratne stavbe arhitektov s steklenimi površinami, varčevati tudi v industriji (preusmeritev Kidričevega in tovarne dušika v Rušah), prenehati z nočnim osvetljevanjem pročelij in več kot 4oo cerkva, ki so naši kulturni biseri, a ni nobene utemeljene potrebe za tako močno osvetlitev vsako noč vse do jutra.
Vsaka odgovorna vlada ima vse vzvode preko ministrstev v svojih rokah za varčevalno politiko. Varčne žarnice so prvi dobrodošel in pravilen korak. Doseči pa mora manjšo porabo elektrike na enoto DBP, ki je pri nas še vedno 2 krat večja kot v razvitih evropskih državah! Zgled lahko da sama takoj za začetek z uporabo varčnih žarnic tudi v vseh svojih prostorih in hodnikih. Potem pa z uporabo vseh ukrepov, ki jih uporabljajo v tujini, v skladu s smernicami EU. Ko bo dejansko uveljavljena racionalna varčna raba pri vseh uporabnikih in bolj premišljen in spoštljiv odnos do narave pri energetikih, ki ni brezplačna in predstavlja našo domovino, ne bomo postavljali vetrne turbine v naša edinstvena območja, ne bomo potapljali naravne vrednote in ne bomo uničevali neponovljive gorske doline, kot je reka Učje. Vse do takrat pa bomo vztrajno branili svojo naravo pred nasilnimi kapitalskimi apetiti z vsemi zakonitimi sredstvi.
Alenka Bizjak, Ljubljana

Mladina, št. 10
Hitra rešitev s specialnimi efekti

Spoštovani,
v Državnem svetu je pred kratkim potekala razprava o Zakonu o zaključku postopkov vračanja podržavljenega premoženja. Ob tem se je svetnik Rus spraševal ali ni minister za pravosodje Šturm v konfliktu interesov, ko mora kot minister zastopati vse družbene skupine, medtem ko je kot član suverenega malteškega reda prisegel, da bo deloval v interesu katoliške cerkve, ki je največji denacionalizacijski upravičenec. Minister Šturm je v zvezi s tem dejal, da so očitki o njegovem članstvu v malteškem redu nesmiselni, kajti od tam ni dobival nobenih navodil v zvezi s tem (Dnevnik, 5.3.2008).
Ne glede na to, ali je minister Šturm dobival od malteškega reda oz. katoliške cerkve kakšna navodila v zvezi z denacionalizacijo ali ne, to samo po sebi ni pomembno. Po nauku katoliške cerkve je namreč vsak katolik, ne glede na to ali je član kakšnega reda ali ne, dolžan vedno in vsepovsod delovati v interesu omenjene cerkve. To izhaja iz mnogih kanonov Zakonika cerkvenega prava (209, 210, 211, 212, 223, ...). Tako bi bilo mogoče reči, da je stalno delovanje v interesu katoliške cerkve primarna dolžnost vsakega katolika, tako seveda tudi dr. Šturma na položaju ministra za pravosodje (in ne samo kot »navadnega« katolika ali člana malteškega reda). Jasno torej je, da so za katolika interesi cerkve pred interesi države, če bi bili sicer v nasprotju. To izhaja tudi iz Katekizma katoliške cerkve (št. 2242), kjer je določeno, da je katolik dolžan zavrniti državne predpise, npr. tudi ustavo Slovenije, če ti nasprotujejo naukom evangelija. V tem pogledu teoretično torej sploh ni konflikta interesov. Gre samo za en interes in to je interes cerkve. Državni interes ali interes ljudstva oz. posameznika tukaj ni pomemben.
Položaj cerkve se izboljšuje z vračilom denacionaliziranega premoženja, saj je katoliška cerkev do sedaj dobila vrnjenega že za približno 140 milijonov evrov premoženja. Čim več se ga vrne, tem bolje in čim kasneje se ga vrne, tudi dobro, saj bodo odškodnine za nezmožnost uporabe večje - tako verjetno razmišlja cerkev. Vse davkoplačevalce Slovenije npr. bremeni plačilo mariborski nadškofiji v višini kar 1,9 milijarde tolarjev odškodnine za nezmožnost uporabe denacionalizirane stavbe srednje kmetijske šole v Mariboru. Koliko bo še teh odškodnin, se ne ve. Ni pozabiti, da ni rešenih še kar nekaj cerkvenih zahtevkov za vračilo nacionaliziranega premoženja, med drugim tudi zahtevek za vračilo okoli 20.000 ha zemljišč na področju TNP. Ob tem tudi ni nepomembno omeniti, da je cerkev, skupaj z ostalimi verskimi skupnostmi, edina organizacija, ki se ji vrača fevdalno premoženje. Koliko bi lahko prihranili, če katoliška cerkev ne bi bila protiustavno privilegirana v primerjavi z drugimi osebami, ki se jim premoženje fevdalnega izvora ne vrača. Mnogo več premoženja bi ostalo v rokah ljudstva, tako pa je bilo podarjeno organizaciji, ki spada med najbogatejše organizacije na svetu. Njeno premoženje namreč nekateri cenijo celo na več tisoč milijard evrov. Sicer pa je nerazumljivo, da se vrača organizaciji, katere nauk je v mnogih delih v nasprotju s slovensko ustavo, saj npr. ne spoštuje niti temeljne človekove pravice, to je pravice do življenja.
Po nauku cerkve torej konflikta interesov pri ministru za pravosodje, ki je katolik, ne more biti. Cerkveni interes je na prvem mestu in da je temu tako, niso potrebna nobena dodatna ali posebna navodila. Ali dejansko je, pa je razvidno iz ministrovih dejanj, saj tudi zanj velja: po sadovih jih boste spoznali.
Janja Škrjanc, Predsednica društva za zaščito ustave in žrtev cerkve in Vlado Began, odvetnik, Pooblaščenec društva društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

Mladina, št. 14
Med globalno realpolitiko in novodobniško fikcijo

Spoštovani,
dr. Črnič je v svojem prispevku v Mladini o Tibetu zapisal: »Osupljiva množica preverljivih dejstev postavlja na laž kitajsko sistematično propagando, ki je zadnje dni vplivala tudi na nekatere slovenske razlage dogodkov. Bi dalajlama dobil Nobelovo nagrado za mir (1989), če bi res držalo, da je »Kitajska, v nasprotju s prepričanjem Zahoda, spoštovala avtohtono tibetansko kulturo in religijo. ... Toda peščica privilegiranih oblastnikov, med katerimi je prevladala bojazen pred kolektivistično in egalitaristično naravnanostjo kitajskih komunistov, je preprečila miroljuben prehod v sodobnost« (A. Kocjan, Objektiv, 22. 3.)?«
Priporočal bi mu, da med »osupljivo množico preverljivih dejstev«, vzame v obzir tudi vsebino dela eminentnega tibetologa Melvyna C. Goldsteina: »A History of Modern Tibet, volume 2: The Calm before the Storm: 1951-1955«, na podlagi katerega temeljijo moje trditve v citiranem članku za Objektiv. Kajti delo je eden izmed redkih znanstvenih prispevkov, kjer je objektivno, v detajle raziskana zgodovina Tibeta v tem obdobju. Goldstein je med drugim zapisal: »Mao se je, v nasprotju z verjetjem Zahoda, posluževal politike zmernosti in potrpežljivosti v Tibetu, kljub temu, da je bil njegov končni cilj preobrazba Tibeta v skladu s cilji socializma. Prizadeval si je prepričati tibetanske voditelje, da bi sčasoma iskreno sprejeli »reintegracijo« v Kitajsko in se strinjali z družbeno preobrazbo v socializem. Njegova strategija je posvečala veliko pozornosti vzpostavitvi odkritosrčnih odnosov med Hani (etničnimi Kitajci) in Tibetanci, ter lajšanju strahov in skrbi. Kitajska revolucionarna armada, na primer, se je trudila razlikovati od prejšnjih kitajskih režimov. Vojska, ki je sebe imenovala »Nova Kitajska«, je poudarjala svoj prihod v namen pomoči razvoju in ne izkoriščanja ter zlorab. Bila je skrbna v izkazovanju spoštovanja tibetanski kulturi in religiji, na primer, v namembi denarnih prispevkov vsem 20 tisočim menihom na območju Lhase, kar je bilo podkrepljeno s strogimi pravili vedenja. S prepovedjo kakršnih koli zaplemb s pomočjo sile in proti volji ljudstva, ter plačevanju slehernega blaga v srebrnih kovancih (dayan), namesto s papirnatim denarjem. Staremu monastičnemu fevdalnemu sistemu je bilo dovoljeno ostati kakršen je bil, med 1951 in 1959 ni bilo absolutno nobene razlastitve aristokratskih ter religioznih veleposestnikov.« Goldstein nadaljuje z opisom dejavnosti ekstremističnih tibetanskih nacionalistov v dalajlamovih krogih, ki so pomembno vplivali na začetek oboroženega upora. Nanje se nanaša drugi citiran stavek iz mojega prispevka.
Od predstojnika oddelka na FDV bi pričakoval malo globje razumevanje institucije nobelove nagrade za mir, predvsem njeno precejšnjo spolitiziranost. Sploh pa, kaj ima (ne)resničnost kitajskih senzibilnosti do Tibeta leta 1951, še preden se je pričel oborožen upor Tibetancev, ki ga je organizirala CIA, in blagoslovil dalajlama, udeležili pa, kot je zapisal v svojih spominih Heinrich Harrer (ne le alpinist in dalajlamov zaupnik, kot navaja dr. Črnič, pač pa tudi pripadnik elitne Hitlerjeve SS), le aristokrati ne pa široke ljudske množice (morda bi si ob kategoričnem zanikanju kitajske »osvoboditve« veljalo postaviti vprašanje čemu?), opraviti z dejstvom, da je bil dalajlama leta 1989 nagrajen z nobelovo nagrado, kot vsiljuje vzročna zveza s citatom mojega besedila, ki jo je postavil dr. Črnič?
Aleš Kocjan, Ljubljana