Kršenje svobode izražanja

Konec aprila je višje sodišče odločilo, da mora Mladina nekdanjemu predsedniškemu kandidatu in poslancu v državnem zboru Jožetu Berniku plačati 3500 evrov odškodnine. Plačati mora tudi sodne stroške. Zadnjo prisojeno odškodnino so sodniki dvignili za 1500 evrov. Razlog? Duševne bolečine, ki naj bi jih Bernik pretrpel med predsedniško kampanjo leta 1997. Z aprilsko odločitvijo sodišča se je tako redna sodna pot končala.
Mladina se z odločitvijo sodišča in prisojeno odškodnino ne strinja. Že decembra je na ustavno sodišče vložila ustavno pritožbo zaradi kršenja svobode izražanja (39. člen ustave). Mladina je namreč prepričana, da ji je bila, njej in njenim novinarjem, s sodbo o primeru Bernik kršena »svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja«. Primer Bernik pa ni pomemben le zaradi kršitve svobode izražanja, odločitev sodnikov je lahko razumljena tudi kot oblika prevrednotenja zgodovine.

Tečaj propagande

Najprej nekaj dejstev. Jože Bernik je leta 1997 kandidiral za predsednika republike. Tedanji novinar Mladine Igor Mekina je objavil nekaj člankov o kandidatovi preteklosti, Bernik v Sloveniji namreč ni bil poznan, kot predsedniški kandidat pa je bil javna osebnost, zato je bilo zanimanje za njegovo življenjsko zgodbo razumljivo. Mladina je med drugim pisala o času med drugo svetovno vojno. Bernik je bil takrat pripadnik »domobranskega tabora«, med drugim se je udeležil tečaja propagandistov, ki ga je organiziral nemški gestapo. Na tečaju je bil pozdravni govornik, Bernik pa je bil hkrati kot civilist zaposlen tudi v propagandnem oddelku domobranstva. »Bernikova preteklost vsekakor ne more biti ovira za predsedniško kandidaturo; gotovo pa je, da - vsaj v zahodnih demokracijah - sodelovanje z gestapom in drugimi instrumenti nacistične politike ni najboljše priporočilo za javno funkcijo,« je takrat zapisal novinar Mladine.
V člankih o Berniku so bile objavljene tudi druge podrobnosti, recimo informacija, da so ga malo pred koncem vojne aretirali Nemci, ker so ga sumili sodelovanja z Angleži. Ni nepomembno pripisati, da je Mladina v tistem času opravila velik intervju z Bernikom, edinim med vsemi predsedniškimi kandidati, za kar se je Mladini Bernik tudi zahvalil. O zapisanih trditvah in tečaju propagande je Bernik takrat dejal, da je Mladina objavila »članek, na katerega se mi sploh ni zdelo vredno odgovarjati. Ker je mešanica pol resnic in laži, ki prikaže portretiranca v najslabši možni luči«. Mladina sicer ni nikjer napisala, da je Bernik ovajal partizane, sodeloval v protipartizanskih akcijah, da je, kar bi bilo še huje, mučil in ubijal. Hkrati je pri opisovanju odnosa med Bernikom in gestapom uporabila pomensko popolnoma nevtralno besedo »sodelovati«, ne pa povezovati, udinjati ali pa poistovetiti se z gestapom.
Na volitvah poraženi predsedniški kandidat je tožbo vložil šele po koncu predsedniške tekme. In tožil je samo Mladino, ne pa zgodovinarja Ivana Jana, katerega zapisi so bili eden izmed virov Mladininega pisanja. Bernik ni tožil tudi kakšnega drugega medija, ki je pisal o tečaju propagande. Izbira tožene stranke je sicer legitimna pravica domnevnega oškodovanca.
Bistvo pravnega spora se je na sodišču vseskozi vrtelo okoli besedice sodelovati. Bernika niso zmotile zapisane trditve. Priznal je, da je bil zaposlen v domobranskih strukturah, da je sodeloval na propagandnem tečaju, ki ga je organiziral gestapo. A ker imata besedni zvezi »sodelovanje z gestapom« in »med gestapovci izšolan nekdanji domobranski propagandist« v slovenskem in evropskem prostoru slabšalen pomen, se je Bernik odločil za tožbo. In sodišče je po množici različnih zapletov na koncu sprejelo odločitev, da udeležba s pozdravnim govorom na tečaju, ki ga je organiziral gestapo, »še ni sodelovanje z gestapom«.

Ustavna pritožba

Kakšni so Mladinini argumenti? Evropsko sodišče je večkrat zapisalo, da je svoboda izražanja eden izmed temeljnih pogojev demokracije, neupravičeno omejevanje svobode izražanja pa je hujša kršitev konvencije o človekovih pravicah. Mladina se v svoji argumentaciji opira na prakso evropskega sodišča, med drugim tudi na primer Scharsach.
Avstrijski novinar Hans-Henning Scharsach je leta 1995 v nekem članku nasprotoval, da bi v vladni koaliciji v Avstriji sodelovala stranka Jörga Haiderja. Eden od njegovih argumentov je bil, da so se v Haiderjevo stranko vključili »prikriti nacisti« (Kellernazi), med drugimi Barbara Rosenkrantz. Ta je novinarja po objavi članka tožila zaradi razžalitve, v Avstriji je zmagala, a evropsko sodišče je ugotovilo, da avstrijska sodišča niso upoštevala konteksta celotnega članka in zato so dali prav novinarju. Pisec namreč ni napisal trditve, da so nekateri politiki nacisti, pač pa je bilo kritizirano, da se ti politiki niso jasneje ogradili od nacističnih idej. Evropsko sodišče je odločilo, da termin prikriti nacisti ne sme biti razumljen kot trditev ali neizpodbitno dejstvo, ampak mora biti razumljen v širšem pomenu celotnega konteksta.
In podobno je v primeru Mladina vs. Bernik. »Jože Bernik v navedenih člankih ni bil prikazan kot član tajne policije. Višje sodišče je pomen besedne zveze 'sodelovati z gestapom' iskalo povsod drugje, samo v vsebini članka ne,« je zapisano v Mladinini ustavni pritožbi, ki so jo pripravili v odvetniški pisarni Zdolšek. »V zadevi Scharsach je evropsko sodišče reklo, da uporaba besede nacist ni sama po sebi prepovedana, da je v obravnavanem primeru uporaba besede pomenila ambivalenten odnos političarke do nacionalsocializma. Enako je v tem primeru, uporaba besede gestapo ne pomeni izenačevanja domobranstva z gestapom, ampak problematiziranje preteklosti Bernika zaradi stika gorenjske domobranske propagande z gestapom. Prepoved takšnega govora dejansko pomeni nezmožnost odprte razprave o zgodovini slovenskega naroda.«
Slovenska sodišča pa so naredila še neko, povsem nejasno potezo. Zapisalo se jim je, da bi po Mladinini logiki - češ, Bernik je zaradi udeležbe na tečaju tudi sodeloval z gestapom - lahko izpeljali misel, »da so bili vsi pripadniki partizanstva sodelavci varnostnih služb v narodnoosvobodilnem boju porojene revolucionarne oblasti odgovorni za zunajsodne poboje«. Zgodovinar Božo Repe je že pred časom dejal, da je sodišče pri razsodbi v delu, ko z Mladininim sklepanjem izpeljuje misel, da naj bi bili vsi partizani odgovorni za povojna grozodejstva, »poseglo na raven subjektivnih zgodovinskih interpretacij, kar je zelo neobičajno«. A četudi se je to zgodilo, je to za razsodbo popolnoma nepomembno. Mladina namreč nikjer ni primerjala domobranstva, njenih idej in gestapa, ni govorila o prekrivanju politik in metod nemške tajne policije in domobranstva.
Slovensko ustavno sodišče se je v dveh odmevnih primerih odločilo v korist svobode izražanja. Tako je bilo v primeru pisatelja Matjaža Pikala, ki ga je tožil policist s Prevalj, in pisateljice Brede Smolnikar, ki je ustavno sodišče po letih prepovedi pustilo spet prodajati prepovedano knjigo. Kaj bodo ustavni sodniki razsodili tokrat, razsojali bodo sicer v popolnoma drugačni postavi kot pri omenjenih primerih, bomo videli. Če Mladina v Ljubljani ne bo uspela, se bo odpravila tudi v Strasbourg, na Evropsko sodišče za človekove pravice.
Jožeta Bernika je leta 2004 zaradi zaslug za Slovenijo v času osamosvojitve odlikoval Janez Drnovšek. Isti dan je pokojni predsednik odlikoval tudi Ivana Grobelnika, ki je kot mladenič sodeloval pri osvoboditvi zapornikov iz nemške ječe Stari pisker.