Še pomnite tovariši / Kje ste bili leta 1988?

Leta 1988 smo se vsi počutili kot Hegel pet minut pred izidom Fenomenologije duha. Kot Igor Stravinsky štiri minute pred krstno izvedbo baleta Le sacre du printemps. Kot Kazimir Malevič tri minute pred prvo razstavo Črnega kvadrata na belem ozadju. Kot Bernardo Bertolucci dve minuti pred premiero Zadnjega tanga v Parizu. Kot Bob Dylan minuto pred prvo izvedbo štikla Like a Rolling Stone. Odštevali smo čas preteklosti in živeli pet minut v prihodnosti. Ne le da je bilo vse mogoče in ne le da se je lahko vse zgodilo, ampak se je vsak dan nekaj zgodilo prvič. In vse se je zdelo originalno. In vse je bilo prelomno. In vse je bilo genialno. Vsak je prišel s svojo idejo, s svojo melodijo, s svojim besedilom, s svojo frazo, s svojim rifom, s svojo disonanco. Disonance niso nikoli zvenele tako lepo. Reči so se izumljale na hitro. Vsak dan smo imeli novo razlago sveta. Vsakdo je bil potencial. Kogar ni bilo, je zamudil, toda zdelo se je, da so prišli vsi. Prvič in zadnjič. Vsi skupaj smo izgledali kot sošolci, kot mulci, povabljeni na isti žur. V enem samem trenutku se nam je zgodilo več kot Švicarju v tisoč letih. Potem so se začeli dnevi krajšati. Sošolci so se razšli. Vsak je skušal ta trenutek podaljšati v drugo smer. Še smo se videvali, toda nikoli več tako kot leta 1988. Včasih si pomahamo iz avta. Šit.