Režim / Idealne razmere za tajkunski diskurz

Zakaj politika je in še bo z veseljem govorila o kraji »našega« družbenega premoženja, o tajkunih, zakaj bo še naprej poudarjala občutek krivice, izpostavljala klientelizem in korupcijo? Tla, na katera takšen diskurz pade, naj bi bila v Sloveniji izredno rodovitna, pojasnjuje Matjaž Hanžek, bivši varuh človekovih pravic in pobudnik poročila o človekovem razvoju. To naj bi dokazovale tudi mednarodne raziskave o vrednotah.
Hanžek je večkrat opozoril, da je treba pri družbenem razvoju poleg ekonomije upoštevati tudi socialni razvoj in politično kulturo. Prav pri slednjem pa je že na začetku, kot pravi, zaznal problem, zaradi katerega »se utegne vse ostalo sesuti«. Slovenski vrednotni sistem naj bi bil izredno egoističen, saj ne izhaja iz sodelovanja. »Vse, kar si želimo, je, da sosedu crkne krava,« pravi. Pri raziskavah se ta stari slovenski rek potrdi tako, da je Slovenija po odstotku tistih, ki pritrjujejo, da je »imeti nekaj, kar ti ljudje zavidajo«, na samem vrhu svetovne lestvice. Anketiranci iz Slovenije so na repu tistih, ki pravijo, da je delo užitek, in na vrhu tistih, ki pravijo, da je delo najpomembnejše v življenju. To naj bi pomenilo, da delamo za zaslužek, ne pa za užitek. Takšen pogled na svet je zelo materialističen, pri ljudeh je prisoten vtis, da slabo živijo, da jim gre slabše, da jih drugi tlačijo, da jim kradejo in da se jim dogaja krivica. To so sicer nekaj let stari podatki, a vrednote se spreminjajo zelo počasi.
Politika zna te občutke spodbujati, ko vpije o korupciji. Volitve so najboljša priložnost, da se ustreže demagogiji, da se ponuja nestrpen govor in da se ta pomanjkljivost izkorišča. Hkrati pa je to tudi »krasna podlaga za uničevanje družbenega tkiva«, kar na dolgi rok spodkopava gospodarstvo samo. Hanžek meni, da smo v tržni sistem šli s figo v žepu. V preteklosti so politiki in ekonomisti zagovarjali neenakost, poudarjali so gospodarsko rast, ki so jo enačili z razvojem. Ideologija je delovala, dokler neenakosti nismo začutili na lastni koži, saj si je vsak mislil, da bo on tisti, ki bo obogatel. »Moj občutek, ki ga ne morem dokazati, je naslednji: saj smo pogosto govorili, da je problem Slovenije, ker še nima svojega kapitalističnega razreda. Ker nimamo milijonarjev. Sedaj, ko jih imamo, pa je to problem. Najrajši bi za milijonarja imeli nekoga, ki nima obraza, ki je nepoznan, tujec, gotovo pa ne sosed. Ko sosed postane bogat, je to nemoralno.«
Aktualna vlada je po Hanžkovem mnenju v začetku potrebovala bogataše in gospodarsko moč in jih je zato podpirala. »Dve leti smo poslušali o čiščenju socialnih pomoči. Simbolna dejanja so v začetku sporočala: podpirali bomo bogate in preganjali bomo reveže. Ko sem se oglasil še v zagovor brezposelnih in revežev, sem dobil več zmerjaških pisem ali e-mailov kot tedaj, ko sem se zavzel za Rome ali homoseksualce. Bil sem prav šokiran.« Sedaj, ko se bližajo volitve, pa potrebujejo glasove. To pomeni, da jim je za državo vseeno in da delajo vse, da bi se obdržali na oblasti.