Učiteljski rap / Učiteljski rap

Budilka ful razbija, možgane mi reže,
jo skušam ignorirat - ne zaleže.
Ura je pet, počasi vstajam,
copate obuvam, v kopalnico odhajam.
Mrzla voda, topla voda, britvica in krema,
faca je v redu - ni problema.
Zobe si še umijem ... Fak! Ni več časa!!!
Torbo pograbim in očala,
zaklenem vrata ... Fak! Ni dvigala!!!
Tečem po stopnicah iz šestega nadstropja,
sem že na cesti,
brž do postaje, kr že panika me daje!
Šit! Mam srečo! Avtobus še čaka,
šoferju dam jurja in dva stotaka.
Pol pa mal zadremam, radio poslušam.
Dijaki klepetajo, upokojenke čebljajo.
Glih se mal sprostim ... Fak! Smo že tam!
V daljavi obličje Gimnazije spoznam.
Najprej mal pouka, pol kontrolko pišem,
med odmori jo v kabinet pobrišem.
Ker ekipa je tam prava, sami veterani,
klima pa najboljša, kadar vsi smo zbrani.
Dan se koj obrne in domov hitim,
ura je okrog in že za mizo sedim.
Kosilo natepavam in dogodke dneva
v glavi obravnavam.
Kmalu me predrami nek notranji glas in reče:
»Dej se mal obrn, pejt kontrolke popravljat!«
»Ni panike, stari - sej že greeem.«
Od mize vstanem in lotim se kontrolk
ter skušam vživet se, kar tam piše mi folk.
Par se jih napifla, ostali pa kr neki znajo,
ti dobijo petke, piflarji pa grajo.
Ura je deset, fak! - ne morem verjet,
od popravljanja kontrolk sem že čist zadet.
V posteljo se vržem in zaprem oči,
budilko dam na off, zaklenjene duri.
Je petkov večer, je ura polnoči,
Mularija ga pa žura, mularija lajf živi!