Knjige / Primož Simoniti (ur.): Carmina Burana

+ + + + +

Glasbo poznate. Čas je, da spoznate še besedilo. Carmina Burana, ki jo je leta 1937 zložil Carl Orff, je hit, ki gre v ušesa vsak tako dobro kot druge popevke klasične glasbe, recimo Oda radosti. In tudi zveni tako: mogočno, globoko, epsko, usodnostno. Ko jo poslušate, imate občutek, da je skušal Carl Orff uglasbiti kakega Kralj Ojdipa ali Antigono - oh, ali pa vsaj Vojno in mir. Rečem vam lahko le, da vas občutek ne bi mogel bolj varati. Besedilo namreč ni tragedija, ampak komedija. Bolj Zdravljica kot Kralj Ojdip. Recimo:

»Ko v gostilni se popiva,
nam ni mar, kaj grob pokriva,
rajši h kockam pohitimo
in pri igri se znojimo.
Kaj v gostilni se dogaja,
kjer nam cvenk je za točaja,
to, prijatelji, vprašajte.
Naj povem vam, poslušajte.
Prvi kocka, drugi pije,
tretji s punco v kot se skrije,
ta pri kockah nima sreče,
zadnjo capo s sebe sleče,
tisti priigra si hlače,
oni šel bo med berače;
mar nikomur ni pogreba,
vsakdo le za Bakha žreba.«

In tako dalje. Vino, hazard, ženske - to ni le rdeča nit Pivske, kot je naslovljen zgornji štikel, ampak celotne Carmine Burane, zbirke »pesmi popotnih klerikov in sholarjev« in obenem »najbogatejše zbirke srednjeveške posvetne lirike«, kot pravi dr. Simoniti, ki je znaten kos življenja posvetil razsvetljevanju srednjega veka in ki je pesmi zbral, prevedel in anotiral. Nihče ne ve, kako so nastale, vsi ugibajo, dejstvo je le, da so jih odkrili šele leta 1803 v knjižnici opatije Benediktbeuern med prepovedanimi, pretežno protestantskimi deli, in da so nastale v srednjem veku, v dvanajstem in trinajstem stoletju. Ko berete te pesmi, lahko ugotovite le, da ima Zdravljica napačno melodijo.